A ga gre razumeti, uslužbenca. Predvsem ko si mlajši in se vživljaš v spektakle z manj rezerve kot pozneje, ko ti postane jasno, kakšna tehnologija vse za njimi dejansko stoji, te takšna spoznanja lahko zmotijo. Da je Vinetou posnet na Velebitu ali vestern v tunizijski puščavi oziroma v Tomačevem. »Bljak, pa vi sploh niste resni! Koga vi zajebavate?!« si lahko pomislil.

Predpogoj za predstavo je, da se z ničimer ne izda, da je zgolj predstava. Da torej ne vidiš v zgornjem desnem kotu filmskega platna viseti mikrofona, ki se je pobesil. Da pod zaveso ne vidiš nenavadnega premikanja nog scenskih delavcev, ki v odmoru premikajo kulise. Da na konjeniški dirki ne zaideš med staje in si priča grobemu ravnanju z izmučenim kasačem. Da v zaodrju ne naletiš na svojega idola in ugotoviš, da je bistveno manjši, kot si mislil. Da oboževanega bitja ne zalotiš zoprno nakriviti ust. In tako naprej. Tja do dedka Mraza, božička, Miklavža, parkljev in drugih izmišljenih bitij, o katerih bo govor v tem zapisu in za katera je nadvse priporočljivo, da jim ne smrdi iz ust po alkoholu.

Ali morda, da ni temnopolt. V ZDA se v teh dneh namreč izrazito ukvarjajo z razpravljanjem, ali je božiček nujno bele polti. Najprej je voditeljica na Fox News bleknila v živo, da sta božiček in Jezus belca. Nekaj podobnega je slišal tudi temnopolti dijak Christopher Rougier, ko je v šolo prišel v božičkovi opravi. »Saj veš, da je božiček bel? Zakaj to nosiš?« mu je zabrusil profesor. Kot da temnopolti ne morejo imeti sive brade. In dejansko bi bil povsem zabaven poskus, ali bi mali potomec lokalnega šefa ku-klux-klana, ki mu stari še ni povsem opral možganov, verjel temnopoltemu dedku Mrazu. Recimo Morganu Freemanu v primerni dodatni opremi. Bržkone bi. Za otroka je značilno, da rad verjame. »Če se prav spomnim, sem stalno sumil, da je neka fora, vendar sem se pustil prepričati. Ko si mulc, te ne moti, če stvari niso povsem resnične, ker imaš drugače organizirane možgane,« se svojih otroških časov spominja Robert Pešut - Magnifico.

Govorimo torej o tem, v kakšnih okoliščinah ste, smo oziroma so (sogovorniki, ki sledijo) ugotovili, da so ti decembrski obiskovalci dejansko nateg. Sam sem v to posumil, potem ko se je po smrti stare mame, kjer so me do tedaj pričakala darila, ceremonija preselila na drugo lokacijo, tam pa ekipa ni bila več tako uigrana, čeravno posebnemu poudarjanju, da obstajajo dobrotniki, ki so sposobni čudes, itak nisem bil izpostavljen. »Ta adventni čas doživljam na dvojen način. Zbuja mi navidezni mir. Sin mi je naštimal jelko in lučke. Po drugi strani pa me izprijenost in pokvarjenost delata nervoznega,« doda Magnifico.

Svet decembra je poudarjeno idealiziran. Je zaseben in dobrotniški. Nemara zaradi razkoraka med mrazom zunaj in toploto ogrevanih notranjih prostorov. Mraz je nevarnost, toplota je varnost. Pravljica Deklica z vžigalicami govori o tem. O prezebli bosonogi prodajalki vžigalic, ki si ni upala domov, ker ni nič zaslužila s prodajo, in so jo naslednje jutro, potem ko je skurila vse vžigalice in si ob gledanju v plamenčke, ki je fizično sicer niso mogli pogreti, budila domišljijo o vsem, česar ni imela, našli zmrznjeno na ulici. Strah pred takšno neljubo usodo je srž decembrovanja oziroma obdarovanj. Dnevi malikovanja ideje varnosti so to. Čeprav navidezne. Ki pa se za vedno vtisnejo v spomin slehernika.

Prvi parkelj

»Spomnim se, da me je Miklavž razočaral, ker je bogato obdaril sosede, meni pa je prinesel samo spodnje hlače. Bila sem poreden otrok, taki si pa itak zaslužijo samo šibo. Tedaj sem seveda verjela. Dokler si palček, itak verjameš v vse, pa še kasneje, ko že odrasteš, verjameš v pravično družbo,« je Svetlana Makarovič razmeroma angažirane stavke nanizala z blagim glasom. In nadaljevala: »Kolikor se spomnim, je do spoznanja prišlo dokaj pozno. Nekje v predpuberteti, ko sem itak ugotavljala, da odrasli lažejo, to očitajo nam malim in nas kaznujejo, mi pa njih ne moremo. Parkelj me je hotel odnesti in je butnil ob vogal ter zaklel, pa sem po glasu spoznala strica.« Precej let kasneje je bila prepoznana sama. Na enem prvih Miklavževih sprevodov v socializmu je preoblečena v parklja v družbi z luciferjem in še nekaj kolegi divjala po Stari Ljubljani, vklenjala ljudi v verige in se sploh vživljala v parkljevsko teženje, ker pa je bila že tedaj precej znan obraz, jo je marsikdo prepoznal. »Lastim si torej pravico, da sem bila prvi parkelj ob koncu Jugoslavije. Včasih sem še parkelj. Figurativno.«

Naj omenimo, da je Makarovičeva lani izdala knjigo Balada o Sneguročki, spremljevalki ruskega dedka Mraza. Z obema imajo letos svojevrstne težave v Tadžikistanu. Njuno prikazovanje je prepovedano na javni TV, ker bojda nista del tadžikistanske tradicije. Kar pa z mularijo nima nobene zveze. Mularija hoče verjeti, nasprotna spoznanja pa so lahko šokantno poučna.

Radijskega voditelja Miho Šaleharja je glede teh zadev grobo streznila vrstnica. Alenka, hči lokalnega mizarja, ki je imela prva Michaela Jacksona. Menda prav posmehljivo direktno, kot to vrstnice znajo, kadar ugotovijo, da je njihov sošolec glede določenih vprašanj še pretežno bučman. »Točno se spomnim. Vem, kje sva stala. Sankali smo se na Baharjevem hribu, legendarnem šentviškem sankališču. Rekla mi je: A veš, da ni dedka Mraza? Odgovoril sem ji: Alenka, ne nabijaj! Nakar mi predlaga praktičen preizkus: Pejt ti doma po omarah pogledat, če sta ti ta stara kaj spravila. Bilo je kak dan pred božičem in dejansko sem šel brskat in našel. Točno se še spomnim. Ene take malo bolj in ene take malo manj rjave kavbojčke. Fejst punca drugače, mi je pa vse pokvarila. Itak mi je bilo že prej sumljivo, da je imel stric z elastiko, kakršne so bile včasih v gatah, privezano brado. Vendar sem to potlačil. Sem ga pa menda spraševal, če hodi lulat in kakat. Potlačitev je jasna. To opažam pri svojem ta malem, ki seveda že razume, pa se dela, da ne. Lani je sam poskusil narisati stopinje v moko, letos sem mu pa naredil odtise kopit živali s štampiljko iz krompirja, nakar me je vprašal, kje imam štampiljko,« pripoveduje Šalehar.

Potlačitev oziroma hlinjenje, da ti še vedno ni nič jasno, je brez dvoma pomemben moment. Neko vrsto osnovne šole oportunosti bi se dalo v tem prepoznati. Znanje, ki človeku v kasnejših letih prav pride, da na primer veljaku, ki rad govori vice, vendar ne zna povedati kakšnega res dobrega, ne da vedeti, da sploh ni tako zabaven, kot si morda misli. Konec koncev, zakaj bi kvaril predstavo, ki ti prinaša pluse? V stilu vica o Črnogorcu, ki prvič v življenju spregovori ob nekem kosilu, star 21 let, ko reče: »Sol, prosim,« kar seveda navrže vprašanje, kako to, da je spregovoril šele sedaj, junak pa odgovori: »Doslej pač nisem imel pripomb.«

Izdajalski piškoti

Esada Babačića smo v četrtek popoldan zmotili na slabo obljudenih demonstracijah pred parlamentom, bentečega nad razmerami v ljubem mu mestu: »To je mesto cinikov, ki mislijo, da bodo živeli večno, pijejo četrtorazredno kuhano vino in verjamejo, da so frajerji,« je bentil. Temu primerno se je izrazil tudi o pravljičnih bitjih: »V dedke Mraze verjamejo tisti, ki morajo verjeti. Ta darila so mi bila vedno sumljiva. Kot da bi te že tedaj podkupovali, kar pa se je potem izkazalo, da je res. A ne spomnim se konkretnega dogodka, kdaj se je zares vse razblinilo. Nimam popredalčkanih možganov za te zadeve. Raztresen sem.«

Verjetno bo nekaj na tem, da je verjetje v pravljično plemenitost sveta neke vrste luksuz. In ni naključje, da je med nabiranjem gradiva za ta zapis nadvse posebno odreagiral danes že odrasli sin prebrisanega mogočneža, čigar ime se ni in se verjetno tudi nikdar ne bo pojavilo v kakih obtožnicah. Ob vprašanju, kdaj je on prenehal verjeti, je doživel viden energetski vzpon. »Jaz še vedno verjamem v dedka Mraza,« je dejal, se pri tem strumno zravnal, kot da daje ultimativno izjavo, in se iskreno simpatično nasmehnil v stilu Gastona zgage. Človek, vajen daril. Kar se mu pozna tudi kot odraslemu. Vajen jih je dajati, a tudi sprejemati oziroma si jih želeti.

A dopustimo možnost, da razlogi za potlačitev vedenja, da darila dejansko kupujejo realni ljudje, vendarle niso zgolj okoriščevalske narave. O čemer govori Milena Zupančič: »Bili smo velika družina pri stari mami. Vloge so se menjale. Stara mama, pa strici. Ne morem se točno spomniti, kdaj in kako se je iluzija razblinila, vendar pa je bilo to precej kmalu. Kot otrok, tudi ko že poznaš resnico, odrivaš misel, da ne gre za pravega dedka Mraza. Mogoče gre res za kanček konformizma, vendar pa je ideja, da bi neka višja sila urejala stvari, nasploh fina ter privlačna. Sama zelo zavidam ljudem, ki verjamejo, da bo višja sila prinesla blagor. To je lepo življenje. Ko izgubiš bližnjega človeka, je na primer velika tolažba misel, da ni konca, da duša nekam odide. In nič ni zacementirano samo z eno religijo. Imeli smo vse, in Miklavža in dedka Mraza, nikdar pa božička. Če si samo par piškotov dobil, si jih dobil na obeh koncih. Pri dedku Mrazu si prej zvedel in dojel. To so bile prireditve, na katerih smo nastopali kot otroci. Vidiš zakulisje. Tudi doma si videl, da se pečejo piškoti in da si jih taiste potem jedel, ampak še vedno si hotel verjeti.« Zupančičeva je male hišne predstavice vzdrževala tudi sama. Meni, da je otrokom ostalo malo pravljic. »Takšnih, da bi jim delala domišljija. S tem ni nič narobe. Ko slišim na tv o dobrih treh možeh, mi postane slabo. Komercializacija. Vsi norijo. To ne bogati fantazije, ampak se otroke že od malega navaja na materializem. In poplava kvazidobrodelnih prireditev. Ah...«

Spomini za vse življenje

No, njena igralska kolegica Judita Zidar danes razmišlja, da je šla pri doslednem izvajanju predstave za sina morda celo predaleč. »Z bivšim soprogom sva se izrazito potrudila, da je bila procedura, ko so se pod smrečico pojavila darila, izpeljana brez napake. Ob ugasnjenih lučeh, ki so se potem prižgale. Sinu sva dolgo uprizarjala predstavice. Tako da je šele v šoli od sošolcev izvedel, da božiček ne obstaja, in se potem vrnil domov osramočen in jezen, kajti suvereno je trdil, da pa pri nas božiček nosi. Sama imam drugačne izkušnje. Ker so bil starši varčnejše narave, sem bila kar hitro seznanjena z resnico, saj so očitno menili, da bom, v kolikor mi bo jasno, da dedka Mraza ni, manj zahtevna. A mislim, da je kar v redu, da otroci čim dlje živijo v pravljici.« V pravljici, ki jo omogočajo starši. Njihova tako ali drugače izražena ljubezen oziroma sposobnost ali nesposobnost, da te razveselijo. Tega se spominjaš vse življenje. Njihove moči, nemočnosti in prizadevanj. Četudi so se kdaj sprevrgla v napako.

Vrnimo se torej za konec v čase nazaj, tja nekam okoli leta 1930. Na Primorsko, v zaselek Ponikve, v današnji občini Sežana, kjer je odraščal pesnik Ciril Zlobec. Danes akademiku ni bilo odveč odgovoriti na vprašanje, kdaj in kako je dojel, da darila – kar je v skromnih gmotnih razmerah njegove družine pomenilo kvečjemu pomarančo, par bombonov ali prgišče orehov – dejansko prineseta starša. Nasprotno. Z veliko toplino se je spomnil tistega zimskega večera. »Medtem ko so starejši otroci spali na seniku, sva s sestro kot najmlajša spala v istem prostoru kot starši. Ker sta oče in mama mislila, da sem že zaspal, sta se pogovarjala o darilih, o tem, kaj bosta komu dala. Slišal sem njun pogovor in od tedaj naprej mi je bilo jasno, kako je s tem,« je pri 88 letih Ciril Zlobec obudil spomin na svoje starše.