Belgijska mreža D19-20 je nastala kot odgovor na radikalne neoliberalne politike EU ter vse močnejši vpliv teh politik na življenja običajnih ljudi: kmetov, umetnikov, delavcev, ekologov, aktivistov in javnih uslužbencev. Že novembra lani so se kmetje povezali in priredili beli november za evropske politike. Dvodnevni protest in blokado, poimenovano »1000 traktorjev v Bruselj«, so organizirali zaradi liberalizacije trga mleka in trgovinskih določil, ki male kmete potiskajo na rob preživetja. Proti evropskemu parlamentu in nato policiji so usmerili topove mleka. Policija je odgovorila s solzivcem in vodnimi topovi.

Letošnja koalicija D19-20, ki od oktobra dalje pripravlja blokado vrha EU, je mnogo širša in pestrejša. Podpirajo jo sindikati, Altersummit, skupine ATTAC (za davek na finančne transakcije), pa gibanje ne-rasti, organizacija Corporate Europe Observatory, študentska gibanja, umetniški kolektivi, radia Air Libre in Panik... Povezuje jih pet zahtev: za delovna mesta in spoštovanje socialnih pravic, za resnično demokracijo, prehransko suverenost, za okoljske politike, ki upoštevajo prihodnost, in proti plačevanju izgub, ki so jih ustvarile banke.

Raf Vebeke je član in aktivist belgijskega levega gibanja Odbor za drugačno politiko (Comité pour une Autre Politique – CAP). V glasu ne more skriti razburjenja pred dogodki, ki jih načrtujejo že tedne. »Kmetje so na čelu naše alianse, saj so blokado organizirali že lani. A sedaj ne gre več le za kmete, ampak tudi za potrošnike in državljane. Za delavce in sindikate ter nevladne organizacije. Vse to pa spremlja stavka zaposlenih v mestu Bruselj. Kar pripravljamo, bo unikum. Želimo zablokirati vstop evropskih voditeljev, ki bodo na poti na vrh EU,« opisuje dogajanje, ki ga bodo spremljali šotori, glasba, traktorji... »Zahtevamo srečanje s komisarjem za trgovino De Guchtom, z belgijskim premierjem Eliom Di Rupom in s predsednikom evropskega sveta Hermanom van Rompuyem. Demokratični in socialni deficit pri oblikovanju EU politik se mora končati.«

V sredo je D19-20 v Bruslju organizirala srečanje aktivistov in predstavnikov različnih družbenih skupin iz Grčije, Francije, Španije, Portugalske, Nizozemske kot uvod v četrtkovo dogajanje. »Naš glavni cilj je za zdaj usmerjen predvsem na Belgijo. Je prvi korak mobilizacije. Živimo v državi, kjer je večina evropskih institucij in lobijev. Naša vlada hoče uveljaviti stalno politiko varčevanja po vzoru fiskalnega pakta, ki pomeni razkroj socialne države. Čutimo, da je naša dolžnost, da pošljemo signal, da tega demokratičnega deficita v evropskih politikah ne bomo sprejeli.«

Deflacija

Najmočnejša političarka EU, Angela Merkel, je v dneh pred evropskim vrhom nemški parlament spomnila na uspeh Irske ob izhodu iz programa pomoči in na pozitivna znamenja, da bi kriza lahko bila za nami. V drugem četrtletju je območje evra prvič po letu in pol recesije zabeležilo 0,3-odstotni dvig BDP. A že v tretjem četrtletju je stopnja rasti upadla na 0,1 odstotka, kar ni dvig, kot mnogi opozarjajo, ki bi kazal na okrevanje in rast, ampak prej na stagnacijo.

Vendar pa je Nemčija v vseh letih krize krepila svoj položaj v EU. Je država, ki se ji je v petih letih od 2007 do 2012 bruto domači proizvod na prebivalca ob upoštevanju kupne moči glede na povprečje EU povečal za največ – za 7 odstotnih točk. V istem obdobju se je na Irskem zmanjšal za 17, v Grčiji za 15 in v Veliki Britaniji za 12 odstotnih točk.

Politike in ukrepi, ki vodijo k uničevanju socialne države, so povzročili nepotrebno družbeno in gospodarsko škodo po Evropi, so v neodvisnem pregledu letne rasti iAGS 2014 ugotovili tudi ekonomisti nemškega Inštituta za makroekonomske politike (IMK), danskega Ekonomskega sveta delavskega gibanja (ECLM) in francoskega Observatorija ekonomskih kazalcev (OFCE). Njihovi izračuni kažejo, da bi s politiko, ki si za prvi cilj ne bi izbrala varčevalnih rezov, lahko zaobšli recesijo že v letih 2012 in 2013. Nižja bi bila lahko tudi brezposelnost, občutneje predvsem v državah, kjer je najvišja. Kajti denar, namenjen javnemu sektorju, in javne investicije imajo v času krize višji fiskalni multiplikator kot običajno, kar pomeni, da prinašajo za družbe in gospodarstvo še občutnejše pozitivne učinke.

Naredilo pa se je ravno obratno. Obsedenost s krčenjem države je resno zamajala socialni sistem, ki je bil največji adut Evrope. V poročilu iAGS 2014 izrišejo tudi ukrepe, ki so še vedno možni in zaželeni: investicije, ki bi podprle prehod v nizkoogljično Evropsko unijo z izboljšanimi električnimi omrežji, transportnimi možnostmi, ki ne onesnažujejo okolja, in nižjo energetsko porabo. Če bo ostalo pri sedanji poti in ukrepih demontaže evropske socialne države, svarijo avtorji, si lahko obetamo le dobo deflacije. Podlaga zanjo je še bolje pripravljena kot v Ameriki, kjer poteka okrevanje gospodarstva brez občutnega ustvarjanja novih delovnih mest, glavni krivec za to pa je predvsem odsotnost novih delovnih mest v javnem sektorju. Investicije, ki se napajajo iz poceni denarja, ki ga na ameriški trg daje ameriška centralna banka FED z odkupi vrednostnih papirjev (quantative easing), ne gredo v realno ekonomijo. Lastniki kapitala jih raje usmerjajo v špekulativne nakupe in preprodajo delnic ter finančnih instrumentov, zaradi česar so dobički na ameriških borzah znova na ravni, primerljivi s časom pred krizo. David Stockman, nekdanji svetovalec predsednika Ronalda Reagana, opozarja na »izjemno nevarno, negotovo stanje finančnih trgov, saj imamo ponovno velikanski balon, ki zajema Japonsko, Kitajsko in Evropo z Veliko Britanijo«. Eden letošnjih Nobelovih nagrajencev za ekonomijo, Robert Shiller, pravi, da sam sicer še ne bi bil plati zvona: »A v mnogih državah so cene delnic visoke in cene na nepremičninskih trgih so se skokovito dvignile ... to se lahko konča slabo.«

Ob tem je brezposelnost v Evropi še vedno občutno višja kot v ZDA. Hkrati namesto boja za univerzalno zagotovljeno vseevropsko minimalno plačo, vezano na nacionalne ravni povprečnih plač, kot se oblikuje v Ameriki z gibanjem 15 dolarjev, v EU poteka realno zniževanje, deflacija plač delavcev v imenu konkurenčnosti in fleksibilnosti. Avtorji iAGS 2014 opozarjajo na nevarno spiralo vse nižjega domačega povpraševanja, varčevanja in padanja plač, ki kažejo na veliko nevarnost deflacije v območju evra v prihodnjem letu.

Adijo pravo, pozdravljene finance!

Ukrepi razgradnje socialne države in varčevalne politike pa niso le družbeno uničujoči, ampak – kot kaže vse več indicev – tudi protipravni. Portugalsko ustavno sodišče je tako že četrtič v zadnjih dveh letih razveljavilo ukrepe krčenja socialne države, ki jih je po navodilih trojke (Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada) uvedla portugalska vlada. Temu dejstvu in mnenju Sveta Evrope, da ukrepi v Grčiji pomenijo kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah, se je pred slabim mesecem pridružila tudi študija nemškega profesorja prava dr. Andreasa Fischer-Lescana. Profesor na bremenski univerzi in direktor Centra za evropske zakonodajne politike je za avstrijske in evropske delavske organizacije pripravil analizo, v katerih točkah ECB in evropska komisija kršita temeljno evropsko pravo, lizbonsko pogodbo, skupaj z Listino EU o temeljnih pravicah. Prof. Fischer-Lescano je prepričan, da bi evropski parlament, ki je bil zaobiden pri sprejemanju fiskalnega pakta, moral sprožiti postopek pred Sodiščem EU in postaviti pod vprašaj zakonitost ukrepov razgradnje socialne države, krčenja socialnih pravic, omejevanja temeljnih pravic sindikalnega združevanja in kolektivnega pogajanja ter posegov v minimalne plače. »EU ni enostranska organizacija z enim in edinim ciljem, da uveljavi politike varčevanja. Vprašanja makroekonomskega ravnotežja, ustavnih in človekovih pravic ter socialnih politik so enako pomembna. Zato fiskalni pakt ogroža pluralnost ciljev EU pri odločanju evropskega sveta, saj ustvarja trajno pristranskost v korist varčevanja,« razlaga nemški profesor prava.

Na tokratnem vrhu EU so začrtali prihodnost bančne unije, ki naj bi zaobšla sedanje temeljno evropsko pravo s posebnim meddržavnim dogovorom, ki naj bi bil sprejet v začetku prihodnjega leta. Tik pred vrhom je bilo po poročanju nemške revije Der Spiegel slišati glasove negodovanja nad vztrajanjem Angele Merkel, da bi znotraj novega bančnega okvira države članice odločale prek posebnega medvladnega telesa in popolnoma zaobšle obstoječe institucije EU, komisijo in evropski parlament. Ta po zadnjih podatkih ni vključen v ustroj bančne unije, komisija pa si je pridržala pravico veta na odločitve o zapiranju kritično izpostavljenih bank, o čemer bo odločal organ, sestavljen iz nacionalnih bančnih nadzornikov in evropskih predstavnikov. Sonarodnjak Merklove, predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je opozoril, da sledenje nemškemu načrtu pomeni »redukcijo EU na inštrument, s katerim lahko velike države članice uveljavljajo svoje interese«. Hkrati je Spiegel pridobil dokumente, ki kažejo, kako se nemške banke in finančne institucije z vsemi štirimi borijo, da bi ohranile svoje brezplačne možnosti poigravanja v sedanjem bančnem sistemu. Šest vodilnih skupin v nemškem finančnem sektorju je na evropsko komisijo naslovilo pritožbo, da italijanska in francoska uvedba davka na finančne transakcije, ki ga sicer ureja evropska direktiva, krši evropsko pravo.

Na vrhu EU so razpravljali tudi o prihodnosti skupne varnostne in obrambne politike. O tem, kako si lahko bančne politike podajajo roko z obrambnimi, nekaj vemo tudi v Sloveniji. Kot so sredi novembra opozorili v Mladini, pogodbe, ki jih je za izvedbo stresnih testov podpisala Banka Slovenije, slonijo na zakonu o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti, ki omogoča sklenitev pogodbe brez predhodne objave razpisa. V delu, ki razlaga, kdaj naj bi se ta zakon uporabljal, je omenjena tudi Pogodba o EU in iz njenega 346. člena gre sklepati, da je bila izvedba stresnih testov bistveni interes slovenske državne varnosti. Zgodilo pa se je, da je eno od podjetij, ki so sodelovala pri stresnih testih, Oliver Wyman, hčerinsko podjetje koncerna Marsh&McLennan. Ta prek hčerinskih podjetij verižno posluje prek različnih davčnih oaz, s čimer se uspešno izogiba plačevanju davkov. Za komentar smo prosili evropsko parlamentarko, ki pogostokrat glasno nastopa proti davčnim utajam in davčnim oazam. Mag. Mojca Kleva Kekuš je razložila, da je »podjetje Oliver Wyman že na več točkah sodelovalo z ECB in državami članicami, ki so potrebovale stresne teste za svoje banke, ter s tem dokazalo svojo kredibilnost.« Ob tem dodaja, da bi si seveda želela videti »večjo zavezanost boju proti davčnim oazam in agresivnemu davčnemu planiranju. A ne le v Sloveniji, temveč po celotni Evropski uniji, kajti zakonodajni premik potrebujemo najprej na evropski ravni, Slovenija pa je le ena od 28 članic.«

Na finančno ceno nejavnih in hitrih naročanj na področju obrambe in varnosti je pred dnevi opozorilo poročilo Cost of Non-Europe. Ugotavlja, da naročila, ki v EU niso javno izpeljana in v imenu varnosti ne upoštevajo evropskega svobodnega trga, njene davkoplačevalce letno stanejo vsaj 26 milijard evrov več, kot bi bilo potrebno.

Problematičnost praks najemanja mednarodnih finančnih podjetij za ocenjevanje stanja v bankah razkriva tudi raziskovalni prispevek Troika cosultancies: a multi-million euro business beyond scrutiny ta teden v EUobserverju. Alvarez and Marsal, BlackRock, Oliver Wyman in Pimco so finančna podjetja, ki so jim grški, španski, irski, ciprski in portugalski davkoplačevalci plačali preko 80 milijonov evrov. Nanje je vezana skupina »podizvajalcev«, kamor sodijo Deloitte, Ernst&Young, KPMG in PriceWaterhouseCoopers, ki prav tako izstavljajo račune v milijonih. Prva dva sta delala v zadnjih tednih tudi v Sloveniji. Težave so nastopile, ko se je izkazalo, da je bila tako na Cipru kot na Irskem prostovoljnost sklepanja pogodb s temi finančnimi podjetji vprašljiva. Hkrati je kmalu prišlo do ravnanj, ki kažejo na navzkrižje interesov, saj so vsa podjetja vpletena tudi v svetovanja ali nakupe bank za druge stranke. Privilegiran vpogled v zadeve neke banke je v takih trenutkih lahko izjemne vrednosti.

Utopije vseh vrst

Mnogo manj razumevajoče in bolj kritično stališče do delovanja ECB in finančnega sistema ter samega ustroja EU pa so oblikovali člani Evropske levice prejšnji vikend v Madridu. V manjšinski stranki parlamenta EU so prepričani, da cilj evropskih pogodb ni služiti ljudem, ampak le trgom. Na srečanju, ki je služilo tudi kot priprava na evropske volitve spomladi, so se odločili, da bo njihov kandidat za predsednika evropske komisije vodja grške Syrize Alexis Tsipras. V svojem političnem dokumentu pa niso izrisali le možnosti alternativnih politik EU, ampak tudi jasno nasprotovanje sklenitvi Transatlantskega trgovinskega in investicijskega partnerstva (TTIP), o katerem ta teden v Washingtonu teče tretji krog tajnih pogajanj.

Gre za dokument, kateremu nasprotujejo tudi člani D19-20 in zaradi katerega zahtevajo sestanek z evropskim komisarjem za trgovino. Raf Vebeke pove, da glede na dokumente, ki so pricurljali v javnost, in podatke, ki jim jih je uspelo pridobiti, TTIP predstavlja dokument, ukrojen po volji korporacij, ki ga bodo nato ratificirale evropske institucije. »Hočemo, da se pogajanja o TTIP ne odvijajo za zaprtimi vrati. To morajo biti odprta pogajanja, o katerih so obveščeni javnost in vsi državljani, tako da tudi vsi razumejo in vedo, kaj je na tehtnici,« pravi Vebeke. »Kar vemo, kaže, da gre za prostotržna pogajanja nove generacije. Zajemajo tako davčno zakonodajo kot določbe o patentih in zaščiti intelektualne lastnine, zakonodajo o javnih storitvah, okolju...« Vzpostavlja se tudi vzporedni sistem arbitraž ali mehanizmov za reševanje sporov med investitorji in državami, ki bodo odločali o potencialnih sporih med korporacijami in državami, če bodo te želele uveljavljati nacionalne zaščite ali regulacije. Mednarodnim korporacijam nacionalni pravni sistemi niso pogodu, ker ne zasledujejo nujno le finančnih ciljev, zato trdijo, da ne morejo zaupati nacionalnim pravosodnim organom, in želijo vzpostaviti vzporeden sistem razsojanja v sporih, ki bo narejen po njihovi meri, miselnost za osnutkom TTIP opisujejo v Corporate Europe Observatory.

Angleški avtor George Monbiot je v Guardianu opozoril na lažno govorico o rasti in delovnih mestih, ki spremlja pogajanja: »Barack Obama je obljubil, da bo prostotrgovinski sporazum s Korejo povečal ameriški izvoz za 10 milijard dolarjev. Zmanjšal se je za 3,5 milijarde. 70.000 novih delovnih mest? 40.000 jih je bilo izgubljenih. Bill Clinton je obljubil, da bo NAFTA zagotovila 200.000 novih delovnih mest v Ameriki; izginilo jih je 680.000.«

V poročilu A Brave New Atlantic Partnership navajajo, da evropska komisija med nameni TTIP izpostavlja »odpravo trgovinskih preprek, med katerimi najbolj občutne niso carine, ampak ovire, ki pridejo na drugi strani meje, denimo različne varnostne zahteve ali okoljske regulacije glede avtomobilov...« V poročilu svarijo, da predstavlja TTIP dokument korporativne utopije.

V odgovor na tajna pogajanja o prostotrgovinskih paktih in novi sporazum Svetovne trgovinske organizacije pa je konec novembra več kot 50 organizacij oblikovalo Alternativni trgovinski mandat (Alternative Trade Mandate). V nasprotju s sedanjimi trgovinskimi sporazumi postavlja na prvo mesto interese ljudi, pravice delavcev in zaščito okolja. Opozarja na uničevanje malih kmetov in dereguliranost finančnega sistema ter pomen trajnostne oskrbe s hrano. Poziva k odgovornosti korporacij za kršitve človekovih pravic in degradacijo okolja, zavzema se za učinkovitejšo prepoved davčnih utaj ter drugačen način oblikovanja pogajanj in sklepanj trgovinskih in investicijskih sporazumov.

Bančna unija bančnih lobijev ni rešitev

Simbolna blokada evropskih odločevalcev in poskus prisile, da se soočijo z ljudmi, ki jih njihove odločitve zadevajo, ima pomen sama zase, je prepričan Raf Vebeke. Spomni na grenko belgijsko izkušnjo z banko Dexia, ki je morala kmalu po izbruhu finančne krize leta 2008 zaprositi za državno pomoč. Dobila je 6 milijard evrov, julija 2011 prestala stresne teste, nato pa se oktobra sesula. »Nehati moramo dajati denar špekulativnemu, bankrotiranemu bančnemu sistemu,« brez kančka dvoma vztraja Vebeke.

»Ustaviti moramo bančno unijo in zagotoviti samostojnost bank od finančnih trgov, ki si politiko, institucije in ljudi jemljejo za talce. Potrebujemo nadzor nad bankami in novo oceno, kaj smo zares dolžni plačati. V Belgiji in Sloveniji smo dali milijone, da bi se 'pomagalo Grčiji'. A je denar služil le garancijam znotraj EU. Ni pomagal Grkom in Grkinjam, ampak velikim evropskim bankam, ki držijo grške dolgove v svojih rokah. Premisliti moramo, kaj so dolgovi, ki jih je zares treba plačati. Bančna unija naj bi v zadnji fazi vključevala tudi skupni sklad za pomoč bankam, ki bo financiran iz žepov davkoplačevalcev. Švedska temu k sreči nasprotuje, kajti to družbeno financiranje bankrotov bank je popolna neumnost! Vse špekulacije in vsa finančna orodja bank iz preteklosti živijo naprej. Model bančne unije, ki ga nadzorujejo bančni lobiji, ne bo rešil ničesar. Zagotoviti je treba transparentnost in nadzor ter investicije v realno industrijo. Okrepiti in povrniti je treba socialne transferje in ustvariti delovna mesta. Drugače se bo kriza, ki je kriza bančnega sistema, nadaljevala in padli bomo v deflacijo. Denar, ki smo ga zagotovili bankam, je treba čim prej preoblikovati v investicijske socialne politike proti revščini in za polno zaposlenost.«

Medtem ko so evropski politični voditelji popravljali še zadnje osnutke dokumentov o bančni uniji, so protestniki na ulicah Bruslja zažigali barikade. Do srečanja med njimi ni prišlo.