Moja mama ni marala voščilnic z natisnjenim napisom »Srečno novo leto«, na katere so ljudje z roko pripisovali »in vesel božič«. Ne zaradi neskladja med tiskanimi in pisanimi črkami, temveč zato, ker je menila, da mora biti voščilo napisano na roko, da bi nekaj pomenilo tistemu, ki ga bo prejel. Zgražala se je nad možnostjo, da bi se na nekaj deset voščilnic samo podpisala in jih nato vlagala v kuverte z različnimi naslovi z lanskoletnega seznama. Vselej je najprej napisala ime osebe, ki ji je pisala voščilo, in včasih dodala imena njenih svojcev, pri čemer si je pomagala z našim skupinskim spominom: »Kako je že ime Eminemu možu?«; sledile so besede voščila in pogosto pripis »Vesela sem, da si spet zdrava« ali »Poljub vnučku, saj je Milan, kajne, mora imeti že tri leta?«. Takoj zatem je vložila voščilnico v kuverto z naslovom, da ne bi prišlo do zamenjave, in čisto na koncu prilepila znamke z neizogibno Titovo sliko. Nekaj voščilnic ji je vselej zmanjkalo in v zadnjem hipu smo otroci tekali po že izropanih knjigarnah in prinesli nekaj, kar je razglasila za kič. Skratka, voščila so bila družinsko opravilo, ki je trajalo nekaj dni.

Čez nekaj dni bo moj telefon začel dobivati sporočila, da mi nekdo želi vse dobro ob bližnjih praznovanjih. Ne spadam med tiste, ki dobivajo poplavo elektronskih voščil: glavni razlog je ta, da jih sam pošiljam zelo malo. Pač pa nanje odgovarjam, vendar samo na tista, za katera sem prepričan, da se je njihov pošiljatelj v mislih ukvarjal z mano vsaj kakšno sekundo dlje, kot je bilo potrebno za pritisk na tipko »dodaj na seznam«, pri čemer je ta sekunda potrebna samo enkrat na nekaj let. Programi za avtomatsko ustvarjanje voščil se hvalijo, da z njihovo pomočjo ne bomo nikoli na nikogar pozabili. Resnica je obratna, omogočajo nam, da pozabimo na vse, pa bodo kljub temu vsi ob pravem času dobili naše voščilo. Edina naloga, ki preostane pošiljatelju, pri čemer mislim na človeka in ne na program, je, da občasno pregleduje seznam in nanj dodaja nova imena in črta tiste osebe, ki so v vmesnem času postale njegovi nasprotniki. Sicer se lahko zgodi to, kar se je zgodilo meni, da sem v letu, ko sem napisal več ostrih kritik na račun svojega nekdanjega političnega sopotnika, od njega dobil čestitko za rojstni dan. Ne verjamem, da ve, da mi jo je poslal.

Programi so vse bolj izpopolnjeni: ne omogočajo le uporabe množice prigodnih izrekov, temveč tudi glasbeno in slikovno podlago. K sreči mi moj zastareli telefon ne omogoča, da bi poleg branja misli umrlih filozofov in pesnikov gledal še posnetke v sani vpreženih jelenčkov, ki drsijo čez zasneženo pokrajino. Prepričan sem, da obstaja avtomatski odzivnik, ki na vsako prejeto voščilo odgovori z zahvalo in prilogami, pri čemer so verjetno boljši programi usposobljeni, da ne pošljejo nazaj istega besedila ali sani z jelenčki. Skratka: telefoni se pogovarjajo med seboj brez svojih lastnikov. Tu in tam je lastnik že mrtev, ampak če novi lastnik telefona ni zamenjal številke, bo za božič in novo leto še naprej dobival voščila, med drugimi od takih, ki tudi niso več med živimi.

Kar nas pripelje do spominjanja na mrtve. Na dan mrtvih ali na kateri koli drug dan. Naš družinski grob je na majhnem vaškem pokopališču; z enim pogledom zaobjameš vse grobove pa tudi slikovito ozadje travnikov, gozdov in skalnatih gorskih pobočij. Nekoč pred leti so redki plameni sveč ob večernem obisku nevsiljivo pričali, da imajo prebivalci pokopališča svoje vsakodnevne obiskovalce; po višini nedogorelega voska si sklepal, koliko nedavno pred tabo so bili tu drugi ljudje, in s prižiganjem svoje sveče si se vključil v verigo spominjanja živih na mrtve; zamišljal si si lahko, da bo vsak nov plamen na katerem koli delu pokopališča vsaj malo nadomestil tvojo svečo, ki bo dogorela čez nekaj ur. Danes je luči na pokopališču mnogo več: razlog so elektronske sveče, ki svetijo dolge mesece. Kar se mene tiče, ne dokazujejo spominjanja, temveč poskušajo prikriti nespominjanje. Kakor da bi svoji materi, če bi še živela, vsak dan poslal v njeno osamo elektronski jutranji pozdrav. Tudi na našem grobu tu in tam najdem tako svečo; najraje bi jo odstranil, vendar tega zaradi spoštovanja neznanega obiskovalca ne storim; pravico ima, da misli drugače kot jaz. V nekaj sem prepričan: moja mama z njo ne bi bila zadovoljna. Vedela je, da vsakdo prižiga svečo predvsem samemu sebi, da bi z njo simbolično označil svojo prisotnost in razmišljanje o svojih pokojnikih; trajno utripajoča sveča ji je pomenila kič, ne pa trajnega spominjanja.

K sreči se prave sveče še vedno uporabljajo. Če bo nekoč vse pokopališče utripalo samo v diodnih lučkah, se mi bo zdelo neskončno bolj osamljeno kot takrat, ko je na njem gorelo le nekaj sveč.

Še danes čutim tisto, kar sem čutil takrat, ko sem gledal mamo pri pisanju voščilnic: prav telesno sem čutil, kako jo obletavajo utrinki spominov na osebo, ki ji je pisala. Njena pisma so sporočala: »Ko to pišem, vem, da boš to pismo držal v svojih rokah, in rada bi, da takrat pomisliš, da je bilo nekaj dni pred tem v mojih rokah in da sem takrat mislila nate.«