Ko je naslednji dan dvanajst minut čez trinajsto uro s sedmega perona ljubljanske železniške postaje krenil vlak za Postojno-Divačo-Pazin-Pulo, so se navdušenja članov Društva za slovensko-hrvaško čezmejno sodelovanje in druženje hitro nalezli tudi mnogi drugi. Na Rakeku so ljudje prebili noč ob železniški progi, da ne bi slučajno zamudili trenutka, ko se bo lokomotiva prvič zapeljala mimo njih, starejša gospa je v Divači od začudenja omedlela, otroci v mestecu Sveti Petar u šumi pa so se od očaranosti nad čudežno kompozicijo pognali v dir in jo spremljali vse do postaje v Kanfanaru. Zaspani svet med Ljubljano in Pulo se je predramil, staro in mlado se je zbiralo po istrskih oštarijah in trgih ter izmenjevalo vtise o Dogodku, jih plemenitilo z lastno domišljijo in napihovalo v pripovedke epskih razsežnosti. Vse dokler ni te evforije prekinil gospod Valter iz Rakitovca, ki je radovedni novinarki Primorskih novic zaupal, da se sam spominja časov, ko je tod vozilo tudi do trideset vlakov na dan.

Sprva so bili vsi prepričani, da si človek izmišljuje, a so bili njegovi opisi tovornih in potniških vlakov neverjetno prepričljivi in zbegana Istra se je kmalu zavila v molk. Na agenciji za železniški promet, ministrstvu za infrastrukturo in prostor ter Slovenskih železnicah pa so telefoni začeli zvoniti kot nori. Njihovi hrvaški kolegi, novinarji in številni drugi poklicani in nepoklicani so bili polni vprašanj. Uradna zgodovina dveh mladih evropskih državic, Slovenije in Hrvaške, namreč ni beležila vlakov, ki se jih je spominjal gospod Valter iz Rakitovca. Uradna zgodovina mladih evropskih državic je govorila zgodbo o razmejenosti Istre in njeni odrezanosti od preostanka sveta.

Valterjeve besede so zato vse bolj odmevale in po ljubljanskih pisarnah se je širila bojazen, da jih bodo prej ko slej slišali tudi v Bruslju. Tam so namreč v projektu železniške povezave Ljubljane in Pule videli simbolno povezovanje nove članice s preostankom Evropske unije, projekt, s katerim bo Evropska unija Hrvaško tesneje privila k sebi in jo odtegnila iz objema neevropskega Balkana. V Ljubljani, Zagrebu in Bruslju so bili nad idejo enako navdušeni, se trkali po prsih in slavili lastno izvirnost. Kako naj zdaj ljudem razložijo, da se pod pokroviteljstvom Evropske unije v Slovenijo in na Hrvaško vračajo navade iz časov Titove svinčene komunistične diktature in vsesplošne nesvobode? Kako naj ljudem pojasnijo, da se je v Evropski uniji svečano odprla proga, ki jo je zgradila avstro-ogrska monarhija? Kako naj opravičijo dejstvo, da se je vizionarski projekt razvoja in napredka Evrope povezal s tako očitnim vračanjem v preteklost?

Zadrega je bila ogromna. Izkazalo se je namreč, da lokomotive in vagoni blagodejno vplivajo na človeški spomin in vsak dan je bilo na oživelih železniških postajah slišati nove zgodbe iz pozabljenih časov. Istrani so se nenadoma spomnili zelenih jugoslovanskih vlakov in ni trajalo dolgo, ko je lokalni matematični genij postregel z izračunom, da je Arena, kakor se je temu zelenemu vlaku včasih reklo, pred več kot dvajsetimi leti enako razdaljo prevozila v skoraj eno uro krajšem času od tega novega vlaka za 21. stoletje.

Ko je nekdo povsem nepremišljeno pohitel pojasnjevati, da je tako le zaradi meje in obveznih pregledov potnikov v Rakitovcu in Buzetu, pa so novi vlaki postali glavni junaki vaških šal od Postojne do Pazina. Z njihovo hitrostjo in omejenostjo so gostilničarji po novem postregli vsakomur, ki je v teh krajih naročil kozarec črnega, in ni je bilo šeme, ki se ne bi krohotala na njihov račun. Slavna Evropa, ki je drzno podirala meje od Talina do Bukarešte, se je vsak dan kot kak pretirano pridni šolarček ustavila v Rakitovcu na eni in v Buzetu na drugi strani naše meje. Meje, ki si jo je nekoč sama izmislila.

A ko se je prah polegel, so si bili vsi prisiljeni priznati, da zgodba o tem, kako so Slovenci in Hrvati konec leta 2013 dobili vlak, ni niti najmanj praznična. Predvsem pa se jim je zastavljalo vprašanje, zakaj so se jih vsi dosedanji imperiji tako zelo trudili povezovati, če pa so se oni sami, osvobojeni in osamosvojeni, tako uspešno in s takim užitkom ignorirali več kot dvajset let. Zakaj so se torej borili, če so na koncu spet končali tesno povezani? Še dobro, da je med Rakitovcem in Buzetom še vedno meja, ki ljudi spominja na dobre stare čase. Če bodo imeli srečo, je Evropa še nekaj časa ne bo izbrisala.