Prejšnji politični režim verovanju in verski simboliki pri nas ni bil naklonjen. Pri tem je šel tako daleč, da je leta 1952 božič črtal s seznama praznikov, kar je med verujočimi povzročilo veliko vznemirjenje, glasno protestirati pa si zaradi zagroženih represivnih ukrepov niso upali. Razmere so se počasi začele odtajati šele v drugi polovici osemdesetih let. Vso takratno jugoslovansko in ne le slovensko javnost je s svojim voščilom na božični večer leta 1986 osupnil takratni predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL) Jože Smole, ki se ga je zaradi tega oprijel vzdevek Božiček. Isti večer se je prek radijskih valov osrednje slovenske radijske postaje s svojo božično poslanico vernikov in drugih državljanov dotaknil tudi ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar. Božič so kot dela prost praznik v Sloveniji znova uvedli leta 1989.

Žalosten Božič v domovini.

Vsa poročila iz Slovenije so soglasna v tem, da je bil letošnji Božič prav žalosten. Komunisti so Božič odpravili. Na božični dan se je vršil šolski pouk, vsi uradi so bili odprti, tovarne so delale in delavcem so grozili z odpustom, če bi ne prišli na delo. Letos je bila prepovedana tudi prodaja božičnih dreves. Nekaj prodajalk, ki so jih kljub prepovedi prodajale, je bilo kaznovanih. – Za praznike ni bilo v nobeni trgovini dobiti bele moke, prav tako so bile zadržane tudi vse pošiljke iz inozemstva, ki so vsebovale hrane, da si narod za praznike ne bi mogel privoščiti kaj boljšega.

Slovenska država, 20. januarja 1953

Slovenske božične pesmi na ukrajinski radijski uri. V soboto 18. decembra je ukrajinska radijska oddaja posvetila četrt ure slovenski božični pesmi. Uvodoma je Mrs. Ulana Celewych povedala nekaj prav lepih misli o Slovencih in o slovenskem božičevanju ter v imenu Ukrajinske veje ABN želela Slovencem blagoslovljen Božič in srečno novo leto. Izrazila je upanje, da pride tudi za Slovence nekoč dan, ko bodo svobodno obhajali svoj Božič v svobodni slovenski državi. Nato so bile predvajane tri slovenske božične pesmi.

Slovenska država, 20. januarja 1955

Božič ali Nemogoče je mogoče

Dovolj nam je sprenevedanja, svetohlinstva, hoče se nam luči božičnih drevesc, hoče se nam topline božičnih jaslic, hoče se nam pesmi in miru svete noči. Človeku pač ni mogoče pisati postave in z zakonom urejati njegovega duha in vere. Tisoč- in večletna tradicija ni bila uničena, ni bila odrinjena na rob, le malce se je pomaknila v senco, da ne bi preveč motila oblasti. Oblasti, ki je bila sama sebi popolnoma samozadostna in neodvisna od česarkoli zunaj sebe. Letos je božič praznik. Morda za mnoge to ne pomeni nič, da je drugim zdaj »uradno« dovoljeno nekaj, s čimer so že dolgo, vedno živeli. Za druge pa se je svet postavil na glavo: za generacije, ki so rasle po vojni in brez božiča vzgojile že nekaj generacij. Kako tem generacijam govoriti o družinskem prazniku, ko smo družino postavili na stranski tir, zaposlili matere, delo gospodinje pa postavili na dno lestvice? Vrstijo se božični koncerti, kje drugje kot v cerkvah, kar je bilo še pred dvema, tremi leti »nezaslišano« ali pa redkost, ki so si jo lahko privoščili le eminentni umetniki. Vrstijo se čestitke ob božiču, reklamiramo božična darila in še in še. Božič, doslej v temi, je zdaj obsijan s tako jarko svetlobo, da te zabolijo oči. Postajamo družba spreobrnjencev? Kakšen je razlog, da je tako, kaj se je v našem obnašanju spremenilo? Naj bo 25. december dela prost dan, naj živi družinski praznik, naj božični praznik združi vse ljudi dobre volje, naj bodo jaslice pod božičnim drevesom, naj odmeva sveta noč... Naj nemogoče postane mogoče. Mogoče tudi jutri, pojutrišnjem, čez desetletja... Obstaja namreč dvom, da nas bo ta »evforija« lahko že kmalu spet vrgla v drugo skrajnost, »nova« oblast spet nekaj potisnila v temo, nasilno prekinila nekaj, kar je v človeku že od pradavnih dni. Spremembe, ki jih doživljamo zadnje leto, so skoraj neverjetne, nedoumljive, čeprav nekje v podzavesti pričakovane. In vendar se je iz izkušenj zadnjih štirih desetletij bati »špekulacije«, da vse le ni »za ljudi dobre volje«... Bog morda ve, mi pa upamo, da se motimo.

Ptujski tednik, 21. decembra 1989

PRAZNOVANJE BOŽIČA 1990

Torek. Dela prost dan. Vrsto let je marsikdo ob prevzemu (necerkvenega) koledarja pogledal, ali je 25. december natiskan v rdečem. Sedaj je ta skrb odveč.

Pa je druga, važnejša skrb. Kako preživeti najprisrčnejši dan v letu, ko ne bo treba iti v službo?

Ob jaslicah, v molitvi, prepevanju božičnih pesmi bodo verni z dišečim kadilom in kropljenjem prosili blagoslov svoj za dom. Blagoslov bo potrdila še udeležba pri polnočnici ali zorni, ali dnevni maši.

Tudi neverujoči naj bi bili ta dan doma, v krogu svoje družine. Hočemo, nočemo, družina je za vsakogar posvečen prostor, dragocena svetinja, ognjišče ljubezni. Nobena druga ustanova, ne vrtec, ne šola, ni tako pomembna oblikovalka občečloveških vrednot. V družini zrastejo in se razvijajo človekoljubnost, poštenost, resnicoljubnost, soodgovornost. (...)

Slovenska država, december 1991

Katoliško usmerjen mesečnik kanadskih Slovencev Slovenska država je začel izhajati leta 1950 v Chicagu. Sedež je po treh letih prenesel v Toronto.