Najprej je odpovedal mešalnik za testo, ki ga je priporočila Sonia na spletni strani Giallo Zafferano. Potem je palični mešalnik vrgel v zrak vse varovalke in onemel. Delo je dokončal skromen multipraktik, ki je elegantno zmlel polenovko, česen in peteršilj skupaj s ta dobrim oljčnim oljem in čisto malo soli in popra. Vse drugo je herezija, ki jo širijo apostati. Bilo je odlično.

Staljenega boscha smo poslali v recikliranje, v hišo pa je iz najbližjega Mercatorja prišel nov palični mešalnik za 15 evrov. Zanimiv model bele in turkizne barve. Tisti odtenek turkiza, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pomenil veselje do napredka. Tudi oblikovanje je retro. Gumbi so veliki, motor, da bi z njim lahko poganjal letalo, rezilo se malo okorno privije na motor brez ošabnega klika, s katerim se hvalijo drugi, veliko bolj dragi modeli. Na ohišju motorja je stilizirana iskra, pod katero ponosno piše Iskra. Tista Iskra, ki je leta 1946 v Kranju nastala iz nemškega podjetja Luftfahrtgerätewerk za izdelovanje letalskih inštrumentov za bombnike. Dr. Mirjan Gruden je narisal blagovno znamko, ki govori o superiornosti slovenske tehnologije nad vsemi industrijami vzhoda. Sovjeti niso hoteli relejnih telefonskih central kupovati nikoli od nikogar drugega kot od giganta iz Kranja.

Iskra je bila velikan še leta 1989, ko so jo preoblikovali v holding, karkoli je to takrat pomenilo. 35.000 zaposlenih. Merilni inštrumenti, kratkovalovni sprejemniki vojaške mornarice, vrtalni stroji in kinoprojektorji. Ni je bilo električne stvari, na kateri ne bi pisalo Iskra. Potem je nekako šla iz javnosti. Že nekaj let nisem v rokah imel nič, na čemer bi bil nalepljen ta sijajni realsocialistični znak iz časov, ko je bilo domače znanje zelo cenjeno. Tudi deluje kot domače znanje. Nekoliko okorno, vendar učinkovito. Vzbuja vtis, da bi zdržalo tudi polenovko. Nekaj od tistih časov je le preživelo. Ni treba o vsem govoriti z nostalgijo in v preteklem času.

Na zadnji strani je nekaj pisalo na drobno. Zares na drobno, da skoraj ni bilo videti. Made in China. Ups. To pa je genialen marketinški trik. Vsi krogi so sklenjeni. Na Kitajskem, kjer je na oblasti komunistična partija, so z zares poceni delovno silo izdelali mešalnik, ki je oblikovan tako, da je videti, kot da je narejen v Jugoslaviji v šestdesetih letih, prodajajo pa ga v samostojni Sloveniji v Mercatorju, podjetju, za katerega se močno zanimajo kupci iz Evropske unije. Iz Hrvaške, če smo natančni.

Dan v muzeju

To je zdaj trend. Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je razstavo Leonarda da Vincija zamenjala razstava Tito–obraz Jugoslavije, ki prav tako deluje, kot da so jo naredili na Kitajskem, v Blagovnem trgovskem centru se je končala razstava Kako smo živeli, ki je prišla iz Beograda, na televiziji so vrteli trinajst ur dolg dokumentarni film o Titu, največji koncert leta pa je v dvorani Stožice imel partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta pod vodstvom Pie Cah. Člani zbora so italijanski državljani slovenskega rodu, ki živijo v Trstu, njihova domovina pa je Titova Jugoslavija. O Titu sta mi v zadnjem letu prišli v roke vsaj dve biografiji.

To je bilo nekako treba razumeti. 29. novembra so imeli v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani simpozij z naslovom, ki je obetal, da bo vrgel nekaj luči na to zanimivo vstajenje od mrtvih. Slovenija v Jugoslaviji je bil naslov srečanja zgodovinarjev, ki so se našli v prostorih muzeja, kjer imajo razstavljene predmete iz obdobja, po katerem se je zgledoval Iskrin palični mešalnik.

»To ni obeleževanje jugoslovanskega praznika 29. novembra,« je Zdenko Čepič z Inštituta za novejšo zgodovino takoj na začetku uredil kronologijo že dan pred simpozijem. Poleg te zgodovine obstaja še veliko drugih. »Na današnji dan je umrla Marija Terezija. Umrl je Janez Bleiweis. Umrl je tudi Ante Marković, zadnji premier tiste Jugoslavije, o kateri bomo danes in jutri tukaj govorili. O mrtvih vse dobro, o živih vse resnično.«

Za zgodovinarja je nostalgija neuporabna kategorija. Pa vendar je večina zgodovinarjev dober del svojega življenja preživela v objektu svojega raziskovanja in do njega morajo gojiti nekakšna čustva. Čepiču to ni predstavljalo težave.

»Procesi so se zaključili in deležnik je mrtev. Jugoslavijo lahko proučujemo, ker je ni več. Arhivsko gradivo do leta 1990 je v celoti dostopno, tako da je lažje raziskovati, kot je bilo v časih, ko so bili dokumenti skriti. Jugoslavija je imela vse pozitivne in negativne lastnosti pravljic, vendar ni bila pravljica. Jugoslavija je bila, je ni več, je rajnka. Je predmet proučevanja zgodovine.«

Samo še to. Tudi vstajenja in vrnitve pozabljenih pesmi niso zanj nič pretirano nenavadnega, ker se je v Jugoslaviji ves čas hkrati živelo v mitu in v resničnosti.

»Bratstvo in enotnost naj bi bila resničen fenomen. Iz tega pa je nastala legenda, ki je pripovedovala samo sebe. Ljubezen med narodi, razumevanje, povezovanje so se v resničnosti pokazali kot nekaj čisto drugega. Iz tega pa je hkrati nastal mit o neki idealni resničnosti, ki je nikjer ni bilo videti. Država je bila čedalje manj bratska in čedalje manj enotna. Druga Jugoslavija je bila razpeta med mitom in resničnostjo. Resničnost je postala mit in je nastopala kot mit.«

To je bila država, ki je zelo verjela v papirje. V prvem členu prve povojne ustave je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija definirana kot zvezna ljudska država republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so na temelju pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo, da živijo skupno v federativni državi. To je zvenelo kot konsistentna in razumna politična tvorba. Le da »se je sesedla tako, kot se je 11. septembra 2001 sesedel World Trade Center«.

Dešifrirajte ustavni jezik

Od nje ni ostalo nič razen mitologije. Vendar so tudi pri tem težave.

»Dejansko je šest ali sedem zgodovin Jugoslavije in vse so različne. Okrog datumov se zgodovinarji iz nekdanjih republik še strinjamo. Avnoj je bil 29. novembra. Kaj je pomenil, pa ima vsaka država svojo interpretacijo. Pogledi in ocene so lahko diametralno nasprotni. Srbi so denimo prepričani, da je bila z Avnojem samoodločba konzumirana in da je nadaljnji potek dogodkov odvisen samo še od veličine največjega naroda. To ni novo. Zgodovinopisje se je razšlo že leta 1983. Tudi v svojem zgodovinopisju se je Jugoslavija razletela.« Ni pa nobenega dvoma, da je v njej živelo dva milijona Slovencev.

Mene je zanimala vloga mojega na Kitajskem izdelanega paličnega mešalnika, ki se je delal, da je stopil iz enega od mitov te države.

Aleš Gabrič, eden največjih strokovnjakov za zgodovino šolstva, me je opozoril, da velja pri umestitvi česarkoli v to zgodovino biti previden. Stvar je razpadla, še preden se je dobro začela. Že začetek je bil brez prave sreče. Ustava iz leta 1946 je predvidevala štiri jezike za celotno državo. Slovenščino, hrvaščino, srbščino in makedonščino. Takoj ko je bila ustava sprejeta, že ni veljala več.

»Obstajal je šifrantski odsek, ki je pošiljal tajne depeše med Beogradom in republiškimi prestolnicami. To so bili notranjepolitični dokumenti o tem, kaj je treba narediti, videli pa jih niso niti vsi člani vlade. Zato potujejo šifrirani. Iz Slovenije sta v Beograd v prvi polovici leta 1946 odšli dve šifrirani poročili. Iz Beograda so dobili nazaj šifriran odgovor, naj ju še enkrat pošljejo prevedene v srbohrvaščino 'pošto nemamo nijednog lica koji zna slovenački'. Zahtevajo prevod šifriranega sporočila v jezik, ki v ustavi sploh ne obstaja. Tam sta ločena srbščina in hrvaščina. Srbohrvaščina pa obstaja šele od petdesetih let naprej.«

Slovenijo je za rep ujela njena lastna zgodovina. Položaj namreč ni bil drugačen kot v uredbah avstrijskega cesarstva iz leta 1827, kjer je pisalo, da ima pravico do prevajalca na sodišču vsak, ki ne razume nemškega jezika.

Pa vendar so povsod razumeli univerzalni jezik napredka, zaradi katerega Iskre ni bilo treba prevajati ali jo pisati v več jezikih. Vsi so takoj vedeli, za kaj gre. To je bil duh časa, je pojasnila Marta Rendla. V državi so v velikih besedah ves čas govorili o bratstvu, vrednotah revolucije, pohodu v prihodnost, dediščini osvobodilnega boja in arabeskah samoupravnega socializma. V resnici pa je bila država zanimiva zaradi nečesa čisto drugega. Od 9. maja 1945 je v njej naraščal življenjski standard. Od konca druge svetovne vojne do začetka petdesetih let o standardu sploh ni bilo mogoče govoriti. Država je začela z nič ali nekoliko pod njo. Na vrsti je bila obnova ruševin. Življenjskega standarda sploh niso merili in ga ni bilo do sredine petdesetih let najti v nobenem dokumentu. Takrat pa se v uradnih dokumentih Komunistične partije življenjska raven pojavi kot pomembna kategorija, ki jo je treba načrtno dvigniti.

»Leta 1958 je prišla v družbeni plan, z dopustitvijo dejavnosti, ki so lahko povečale življenjski standard,« je ugotovila gospa Rendla. »Do takrat izdelkov za široko porabo praktično ni bilo mogoče kupiti nikjer v Jugoslaviji.«

To je čas, ko so množice prestopile mejo v Novi Gorici in iz Italije prinesle sirkove metle. V trgovinah takrat niso prodajali izdelkov, ampak koncepte, zato so tam prodajali eno vrsto mleka, eno vrsto kruha, povsod isti sir in paradižnikovo mezgo. Življenjska raven je že deset let naraščala, vendar je zaradi splošne skromnosti življenja ni bilo enostavno opaziti. Bila je nevidna. Potem je postala vidna.

»V šestdesetih letih je prišlo do ekspanzije dostopnosti trajnih potrošnih dobrin. Kupovalo se je radijske sprejemnike, gospodinjske aparate, štedilnike, televizorje, fotografske aparate. V sedemdesetih letih se je to nadaljevalo in življenjska raven je skokovito naraščala. Naraščali so osebni dohodki in z njimi standard. Življenjska raven je naraščala do srede šestdesetih let, ko se je za nekaj časa ustavila, in potem spet naraščala. Od konca vojne naprej se je konstantno povečevala kupna moč mesečnega dohodka za nakup trajnih dobrin. Iz leta v leto so ljudje imeli več denarja za nakup potrošnih dobrin.«

Kriza se je pokazala, ko je nastopila pavza in je naraščanje nekaj časa stagniralo, vendar se je hitro obnovilo. S krediti in nekaj malega finančne spretnosti si je bilo mogoče stalno popravljati življenjsko raven. Gospa Rendla je z naštevanjem kupljenih avtomobilov, spalnic, stanovanj, hiš in vikendov kazala naraščajoči trend, ki se nikoli ni obrnil navzdol. To je bila prva dobro podkovana interpretacija jugonostalgije, ki sem jo slišal. Razloži pa tudi, zakaj se ljudem toži po časih, ko je bil Tito živ. Takoj ko je Tito umrl, je Jugoslavija odkrila novost. Življenjska raven je prvič po letu 1945 začela padati.

»Do osemdesetih let so vsi kazalci naraščali. Leta 1980 je začela življenjska raven upadati in je z manjšimi postanki padala do leta 1990. Zmanjšal se je recimo nakup mleka, čeprav je bilo mleka preveč. Ker pa je bila cena administrativno določena, se je nakup mlečnih izdelkov drastično zmanjšal.«

Ko se država ne splača več

Iskrin palični mešalnik iz šestdesetih let vzbuja tako pozitivna čustva, ker se zgleduje po estetiki časa, ko je blagostanje nezadržno naraščalo. Martina statistika tudi neusmiljeno pove, zakaj je država tako bedno propadla. Ko je življenjska raven iz leta v leto naraščala, ideologija ni bila tako zelo moteča stvar in se je z njo dalo preživeti. Ko pa je začelo iti na slabše, nobena ideologija ni več mogla obdržati skupaj relativno preproste integracijske operacije nekaj majhnih narodov. To tudi razloži začudenje ob njenem nenadnem propadu. Dokler je rasla, se je zdela zgradba, ki je nič na svetu ne more uničiti. Ko je propadla, se je bilo mogoče samo čuditi, kako je sploh lahko stala.

To napelje na zanimiv razmislek o morebitni usodi Evropske unije. Ni nemogoče, da bo v Muzeju novejše zgodovine kdaj še kakšen simpozij zgodovinarjev o Sloveniji v EU. Na njem bo moral sodelovati vsaj en zgodovinar kitajske ekonomije.

Aleksander Lorenčič je povedal, da je Slovenija s slabo desetino prebivalstva obvladovala petino družbenega proizvoda Jugoslavije. Slovenija se je iz leta v leto po vseh kazalcih razvijala, zaostanek Jugoslavije za njo pa je bil iz desetletja v desetletje večji. »Razmerje izvoza, plače, denarna sredstva, življenjski standard, življenjski stroški... Slovenija je v vsem prednjačila. Ante Marković je Jugoslavijo definiral kot konvoj, kjer je hitrost prilagojena najhitrejšemu vozilu. Slovenija je bil sedemkrat razvitejša od Kosova.«

Jugoslavija je bila skupnost dveh hitrosti, daleč preden so se v EU spomnili tega koncepta ločenega razvoja. Nerodnost pri njem je, da v skupnost vstopajo države na zelo različnih stopnjah razvoja. Načeloma naj bi čez čas vsi postali razviti. Ker pa se vsi razvijajo, se razlika med razvitimi in nerazvitimi povečuje. Drugače ne gre.

Lorenčič je tukaj našel nekaj simpatičnih povezav s položajem Slovenije v EU. Zelo podobno je, le da so predznaki morda obrnjeni.

»Če primerjamo drugo Jugoslavijo in EU, lahko potegnemo veliko vzporednic, veliko je podobnosti. Danes Slovenija v evropski sklad za razvoj glede na velikost BDP vlaga največ, okoli 2,8 odstotka. Ukvarjamo se z istim vprašanjem razvitosti in nerazvitosti, s katerim smo se nenehno soočali v Jugoslaviji. Nemčija nominalno vlaga veliko več, glede na BDP pa manj kot Slovenija.«

Nikjer nič novega.

»Temu ekonomisti pravijo Guliverjev učinek. Sloveniji zelo znan pojav. Prilagajanje manjše, šibkejše države in njenega gospodarstva standardom večje in močnejše države, lahko tudi ekonomske skupnosti. Slovenci imamo s tem veliko izkušenj iz Avstro-Ogrske, Jugoslavije in sedaj z EU.«

Nostalgija do kontinuitete

Iz tega potem nastane nostalgija? Zdelo se je premalo, da bi vzbudilo veselje do uporabe paličnega mešalnika, ki bi bil všeč tovarišu Titu.

»Evokacija zgodovine je reakcija na sedanjo situacijo,« je razložila direktorica muzeja Kaja Širok. Bolj kot z Jugoslavijo se sedaj ukvarja s prvo svetovno vojno, ki bo drugo leto praznovala stoto obletnico.

»Mislim, da ni zgodovina, ampak sedanji položaj sprožil nastanek Kombinatk, obujanje partizanskih pesmi, popularnost partizanskih zborov.«

Na ta seznam bi morali dati tudi palične mešalnike in najbrž tudi črne lonce, ki jih delajo v Celju.

»O tem se je govorilo kot o političnem dejanju in nostalgiji. Jaz mislim, da ni ne eno ne drugo. Tudi če bi bila nostalgija, pa ni nostalgija po Jugoslaviji. Jaz v tem vidim oživljanje vrednot, ki jih je imela družba v nekem drugem obdobju. To se povezuje z načinom življenja, ki po dvajsetih ali tridesetih letih nujno vzbuja radovednost. Poglejmo na to kot na iskanje solidarnosti in družbe drugih ljudi.«

Ampak solidarnost bolj sodi v področje jugoslovanskih mitov kot v resničnost odnosov v tej državi.

Božo Repe je svetoval nekaj previdnosti v presojanju, saj je za trdne sodbe na voljo še veliko časa. Njega skrbi, da že obljube, ki jih je Slovenija dala ob osamosvojitvi, niso zdržale dvajset let.

»Vse obljube, ki so bile dane s strani politikov, so se izkazale za pravljice. Obljube niso bile uresničene. To pa nam omogoča, da realistično primerjamo stanje Slovenije v EU in v dveh Jugoslavijah. Preteči pa bo moralo desetletje ali dve, da bomo o tem imeli vsaj takšno podobo, kot jo imamo o Kraljevini Jugoslaviji, ki jo že obravnavamo brez prevelikih strasti.«

Že Jugoslaviji sta bili dve. Na simpoziju so zgodovinarji obravnavali drugo Jugoslavijo, kakor se v politično korektnem jeziku reče Titovi Jugoslaviji. Socialistično Jugoslavijo. Nekako ne vzbuja več srha, ampak simpatično radovednost. Razhajanja pa so že o prvi. Je bila to demokratična država ali kaj drugega? Božo Repe pravi, da je pogled na Kraljevino Jugoslavijo izšel iz ideoloških premis Slovenije po njeni osamosvojitvi.

»Bili smo v meščanski, relativno demokratični državi, pravi ena verzija zgodbe, potem so prišli komunisti in so to demokracijo razbili,« je rekel Repe. »V resnici pa je bila Kraljevina Jugoslavija avtokratska in tudi diktatorska država. Za Slovenijo je imela prednosti. Slovenci so v njej naredili gospodarski razvoj in imeli neformalno kulturno avtonomijo. Podobno je z drugo, socialistično Jugoslavijo. Ko država propade, je vse črno. Mora preteči kar nekaj časa, da se vzpostavi jasna slika.«

Za drugo Jugoslavijo je nekaj časa veljalo, da ni bila nič drugega kot totalitarna država, ki je utesnjevala Slovence, ki so pripadali drugemu civilizacijskemu krogu.

»Kriza pa je spremenila pogled. Na eni strani se je okrepila nostalgija, na drugi je nastala možnost bolj realnega opisa zgodovine,« je rekel Repe.

To je olajšujoče. Slovenija je bila narejena za Jugoslavijo in je v njej ostala, dokler se je splačalo. Zdaj se Slovenija sprašuje, ali se je splačalo iti v EU. Kontinuiteta je vendarle širši pojem od njene politične uporabe. V Ljudski republiki Kitajski narejen Iskrin palični mešalnik je njen potrošniški proizvod.