Od tistih dni sta zgodovini obeh klubov šli vsaka svojo pot. Maribor se ni dolgo obdržal v prvi ligi in je vse do njenega razpada blodil po brezpotjih druge in tretje lige, Dinamo pa je v četrt stoletja osvojil en sam naslov prvaka – tisti slavni Ćirov leta 1982 – preostali čas pa zapravil za jadikovanje, kako da mu kot hrvaškemu klubu več ni dopuščeno.

Če ne štejemo tranzicijskih vojnih psov, trgovcev z orožjem in pionirjev prvotne akumulacije kapitala, sta imela ta dva kluba največ koristi od razpada Jugoslavije: v svojih suverenih nacionalnih ligah Maribor in Dinamo nista imela resnejše konkurence in v zadnjih dveh desetletjih so vijoličasti osvojili enajst naslovov državnega prvaka, modri pa celo petnajst. Konec tisočletja sta se kluba po štiridesetih letih ponovno znašla v isti ligi, tokrat v prestižni ligi prvakov. Njuni zgodovini pa sta še naprej šli vsaka svojo pot.

Medtem ko je mariborski zgodovinski uspeh v sezoni 1999/2000 in debut v elitnem evropskem klubskem tekmovanju slonel izključno na pametni upravi in zvestih navijačih, je bil Dinamo Tuđmanov državni megaprojekt, ki so mu ob pomoči tajnih služb prirejali izide tekem domačega prvenstva, igralce pa kupovali z davkoplačevalskim denarjem. Celotni državni politično-obveščevalni aparat je bil vprežen v en sam sveti cilj: da Dinamo končno, prvič po legendarnem letu 1967, prezimi v Evropi. »Pomlad v Evropi« je postala obsesija Dinamovih navijačev in uprave. Kljub temu je Dinamo tistega leta v ligi prvakov delil usodo malega Maribora: bil je zadnji v svoji skupini, z eno samo zmago.

Evropske pomladi Dinamo ni dočakal niti naslednje leto, niti v ligi prvakov niti v evropski ligi. Ni je dočakal niti leta 2002, in sploh nikoli do danes. Vmes je izgubil tudi navijače, potem ko se je po Tuđmanovi smrti spremenil v zasebni biznis Zdravka Mamića in njegovo družinsko podjetje za trgovino z ljudmi. Skozi Dinamo je šlo na stotine nesrečnikov iz Južne Amerike, slepih potnikov na čezatlantskih tankerjih, s katerimi je Mamić podpisoval dosmrtne sužnjelastniške pogodbe in jih kasneje preprodajal naivnim evropskim menedžerjem. »Pomlad v Evropi« je ostala ambicija, ki ni imela več nič z nogometom – evropski uspeh je Mamić potreboval le za povečanje vrednosti svojega »belega blaga«. Takšen klub ni zanimal nikogar več: na Dinamove evropske tekme je prihajalo nekaj tisoč gledalcev, ki jim je Mamić preko radia in časopisov razdelil brezplačne vstopnice.

Končno sta se 28. avgusta lani, natanko ob 45. obletnici tistega zgodovinskega avgusta, zgodovini Maribora in Dinama križali v odločilnem predkolu kvalifikacij za ligo prvakov. Dinamo je dobil obe tekmi, z 2:1 in 1:0, a bi bilo bolje, če ju ne bi: uvrstil se je v skupinski del tekmovanja in v prvih petih obračunih doživel pet porazov z razliko v golih 0:13, preden je v zadnji minuti zadnje tekme iz podarjene enajstmetrovke iztisnil 1:1 proti Dinamu iz Kijeva. V enem najbolj bizarnih nogometnih prizorov, kar jih pomnim, so Dinamovi igralci in klop slavili ta gol in točko, kot bi osvojili ligo prvakov, njihovo tuljenje pa je odmevalo po pošastno praznem Maksimirju z vsega tri tisoč gledalci na tribunah, kar je, če se ne motim, drugi najmanjši obisk v zgodovini lige prvakov.

Na maščevanje Mariboru ni bilo treba čakati več kot leto dni. Prejšnji četrtek je Dinamo spet igral pred praznim Maksimirjem, že davno brez kakršnegakoli upanja, da bo dočakal »pomlad v Evropi«, tokrat zadnjo tekmo v skupini evropske lige in rutinsko pred nekaj sto gledalci izgubil z bolgarskim Ludogorcem z 1:2, s čimer je podaljšal svojo triletno evropsko agonijo na dvajset tekem brez zmage z neverjetnimi 18 porazi ter razliko v golih 7:51. Samo sto kilometrov zahodneje, v Ljudskem vrtu, je Filipović v 59. minuti ustrelil z dvajsetih metrov in dosegel enega tistih golov, ki se nemudoma vgravirajo v marmor, vijoličasti pa so premagali angleški Wigan z 2:1 in se prvič v zgodovini uvrstili v končnico kakega evropskega tekmovanja.

Ne vem, kako je novo srce mojega prijatelja Zorana Predina preživelo ta večer, ampak jaz sem bil srečen, kot če bi šel naprej Hajduk. Vera v človeško in športno pravico me že po malem zapušča, čeprav se je nabralo tudi lepih let, a tu in tam se naplete zgodba, kot je ta, in v človeku se spet predrami slutnja, da morda Bog ne obstaja, ampak nekaj pa mora biti, da ohranja vesolje v ravnovesju.

Če ne bi, se mali Maribor, v katerem igrajo vsega dva, trije tujci, klub, ki je po ocenah Transfermarkta vreden komaj deset milijonov evrov, dvakrat manj celo od Hajduka, ne bi prebil v šestnajstino finala evropske lige in čakal na pomlad v Evropi, medtem ko veliki državni Dinamo z desetimi tujci, vreden kar štirikrat več od Maribora, tudi letos, šestinštiridesetič zapored, ni preživel evropske zime.

Morda pa, pomislim naglas, Bog in Vesolje vendarle nimata nič s tem. Slovenci, jebiga, preprosto znajo z denarjem. In z zimo.