Sporočilo Slovenske škofovske konference dva dni pred sodbo nekdanjemu ekonomu mariborske nadškofije Mirku Krašovcu

Ni res, da cerkev ni primerna za biznis. Ravno nasprotno – cerkev je težek biznis.

Iz obdobja približno tedaj, ko so se Mirko Krašovec, Ivan Štuhec, Anton Stres in njihov krog prijateljev nadejali uspešnosti cerkvenega finančnega kazinoja, se spomnim ustanovitve svežega slovenskega ansambla s krščanske pop-rock scene. Ta scena in ta ansambel sta se tedaj zdela kot zlata jama. Inštrumentalisti, med njimi nekaj vrhunskih jazz glasbenikov, kakovostni. Pevka nadarjena. Melodije in harmonije na ravni Stinga in Gibonnija. Besedil je bilo za celo sveto pismo. In denar ni bil problem. Bi snemali ploščo? Tu je plačan studio. Bi imeli koncerte? Odprte so duri cerkva, dvoran, krščanskih festivalov. Publika je bila zvesta, zanesena in predvsem – zagotovljena. Bilo je, kot bi samega boga prijeli za bogastvo.

A kaj, ko umetniška duša ni borzni indeks. Navdih je plašna ptica, z neba se spušča počasi, spreletava se okrog ušes in hitro pobegne. Ansambel je imel vse, ni pa imel dovolj časa. To pač ni bilo všteto v enačbo, zato se enačba ni izšla. Časa takrat ni bilo. Gospodarska rast je eksplodirala, banke so denar metale za ljudmi, premier Janša je v Slovenijo čez noč »copy-pastal« svetilnik 21. stoletja. V trenutku se je dalo iz nič pričarati zaklad. Rimskokatoliška škofija Maribor je sodelovala pri preprodaji delnic Mladinske knjige Založbe in z le dvema posloma v enem dnevu zaslužila skoraj 1,3 milijona evrov, sta ob pregledu dokumentov odkrila novinarska kolega Tomaž Modic in Matjaž Polanič. Pri tem ni škofija tvegala niti evra, zgodilo pa se je tik pred začetkom uradnega prevzema finančnega holdinga Zvon Ena. To je bil le en korak v naglo vrtečem se divjem plesu. Holding je s poceni bančnimi posojili in ob pomoči tako leve kot desne politike postal lastnik pomembnega dela slovenskega gospodarstva, pravita kolega. Račun za ta divji ples je izstavljen danes: več kot pol milijarde evrov bančnih izgub, desettisoče ljudi je ob premoženje.

Prikaz, kako zelo se je v letih, ko časa ni bilo, mudilo, se je pravkar odvrtel tudi na okrožnem sodišču v Celju. Dvorec Betnava je bil eden od projektov, ki naj bi mariborsko nadškofijo po hitrem postopku preoblekli v poslovnega tigra. Načrtovali so luksuzni (zdraviliški) turizem, milijonske investicije in podeseterjene dobičke. Vendar so se poslovni partnerji Cerkve v letih 2009 in 2010 že začeli umikati in propadati. Na terenu je ostala le še Hilda Tovšak, ki je imela posebno lastnost – znala je veliko obljubljati in namigovati. V Cerkvi danes odkrito priznavajo, da so Tovšakovi in Vegradu pri Betnavi nasedli. Ampak treba je biti iskren: cerkvenemu ekonomu Mirku Krašovcu bi, če bi bilo časa več, morda uspelo. Morda bi se finance seštele v pozitiven rezultat. Potem bi bil Krašovec heroj. Zdaj je padli angel.

Izobčenje že od antike velja za najhujšo kazen, ki lahko doleti človeka. Tako je pismo nuncija Juliusza Janusza, glasnika iz Rima, v katerem je bil tri dni pred izrekom celjske sodbe Krašovec označen za krivega (tudi) po cerkvenem pravu, zarezalo v dve smeri. Prva smer sta slovenska družba in njen sistem. To, da pismo z najvišje cerkvene pozicije tik pred zdajci zatrese celjsko sodišče, lahko kdo šteje za naključje. A s pozicije moči, ki zmore v državi (»pa i šire«) ukrivljati prav vse, na referendumih tudi tako temeljne zadeve, kot so človekove pravice, so naključja zlahka načrtovana. Se je predsednik ZDA Barack Obama zmotil, ko je pred začetkom sojenja za 11. september Kalida Šejka Mohameda že obsodil na smrt? Je naključje, da je ruski predsednik Vladimir Putin leta 2010 političnega nasprotnika Mihaila Hodorkovskega že pred koncem sojenja »pošiljal« v zapor?

Druga smer je – Cerkev sama. Mirko Krašovec je bil dolgo ena najpomembnejših figur slovenskega klera. Hoteli so, da bi bil heroj. V začetku leta pa so ga poslali v Avstrijo, čakajočega na izključitev še iz duhovniških vrst. Kazen je že doletela tudi nadškofa Stresa in Turnška. Za Vatikan in novega papeža, ki ima Slovenijo kot največji finančni polom v sodobni zgodovini katoliške cerkve osebno pod drobnogledom, so Krašovec, Stres, Turnšek in drugi krmilo, s katerim preusmerja cerkveno ladjo nazaj v »pravo« smer. Ko Frančišek govori o novih (starih) temeljih, na katere se mora postaviti vesoljna Cerkev, ima v mislih svetove, generacije... daljši vek.

Cerkev v svojih poslih ni prav nič skromna, saj to ni njen poslovni model. Ravno nasprotno. Znana je izključno po megalomanskih projektih. A to so (bili) projekti s (po)trpljenjem. Baziliko svetega Marka v Benetkah so gradili tristo let. Kölnsko katedralo svetega Petra šeststo dvaintrideset let. Katedralo Svete družine v Barceloni gradijo od leta 1882 in so trenutno nekje na polovici. Cerkev je osvajalska sila. Južno Ameriko si je pokoravala z ognjem in mečem. A trajalo je vsaj tristo let. Enako velja za Afriko. »Pokoravanje« v teh krajih še ni dokončano, je pa za Cerkev mnogo bolj perspektivno od nesrečne Evrope. Pravi dvatisočletni poslovni model cerkve je – tek časa.

Naši sveži katoliški ekonomisti, pravkar diplomirani, imajo odlično priložnost: iz bliskovite slovenske lekcije so se lahko naučili, kaj se zgodi, če si nepotrpežljiv. Pred njimi pa je še vse življenje.