Vse bolj slepo črevo

Res je, pisalo se je prevratno leto '68, od avgusta je plamtela Praga, študentski nemiri so dosegli tudi našo domovino, ne pa moje okrogline (Prekmurje), Američani so pospešeno naskakovali Luno, v našem mrtvem kotu pa je le tiščalo zatišje, ki so ga zmotili le kurji tatovi, vlom v bližnjo trgovino, gostilniški prepir, ki se je končal z ubojem, ter bedenje graničarjev nad nepredušno zaprto mejo z Madžarsko, ki je že leta '48 prekinila takrat edino železniško povezavo s prvo čezmejno postajo Kotormány-Dávidháza. Od takrat je ta vlak vse bolj in bolj postajal slepo črevo.

Kljub temu, da je pogosto zamujal, mestoma so ga morali celo potniki potiskati, ker so pomrznile tirnice ali mu je zmanjkalo premoga, je v očeh Goričancev zbujal spoštovanje. Na vlaku, kot stoji v navedem viru, pa tudi v mojem spominu, ni bilo vandalizma, tudi v starih lesenih in nekoliko polomljenih vagonih, ki so jim pravili »kavbojski«, se ni uničevalo ničesar. Takrat so bili namreč vagoni treh razredov: prvi je bil tapeciran in je imel kupeje, druga dva pa zgolj lesene klopi. Vagone so razsvetljevali s plinskimi lučmi, sprevodnik pa je bil največkrat jezen le na mlade, če so bili preglasni. Če je bil le preveč nataknjen, so radi kar potegnili zasilno zavoro, kar je seveda povzročilo dodatno zamudo.

Ki pa ni v ničemer vplivala na takratni življenjski ritem, ko so ob pisku opoldanca ljudje z njiv zavili domov ali potrpežljivo posedali v čakalnicah, v katerih so pustili »bataše«, gumijaste škornje, kajti v Soboto vendar nisi smel priti kot »blaten paver«. Pa vendar so Goričanci vsaj nekajkrat letno preplavili Soboto: ob semanjih dneh ter ob tradicionalni tomboli, ko so v soboški Fazaneriji ročno vrteli boben s srečkami, ki so zadevale vse od navadnih lizik do belega fička. Takrat so ponavadi priklopili dodatne vagone, kasneje pulmane, za katere sem bil prepričan, da nam jih je odstopil sam Maršal od svojega dragega Modrega vlaka.

Vlak je večinoma vozil šolarje, vajence, delavce, tudi čez petsto dnevno. Tudi mene nekajkrat, ponavadi sem bil z očetom v službenem vagonu, v katerem so metali ajnc in se podžigali s klintonom, rdečo samorodnico, ki so ji primešali šmarnico. Na žalost nisem nikoli srečal Poltovega Bela, sicer tesarja, ki se tudi ni branil kakšnega preveč. Povečini se je vozil s kolesom, ko pa ga je imel preveč pod kapo, jo je kar mahnil na vlak. Seveda s kolesom, za katerega si je tudi kupil vozovnico. Vedno je sedel v prvi kupe in skozi odprta vrata držal kolo. Ko ga je sprevodnik okregal, mu je vrnil milo za drago: »Vej san pa za svoj biciklin tüj karto küjpo, te pa ma pravico, ka se tü pela, nej pa v tovornom vagoni!«

Med ljudmi seveda še zmeraj živi kopica anekdot, ki jih je čas obarval ali razbarval po svoje, a se še zmeraj sliši, ko te daje naduha, da »sopejš kak Gorička Mariška« ali pa »ružiš (ropotaš, op.p.) kak gorički cug«.

Šteti do štiriindvajset

Dobri dve leti pred otvoritvijo proge (1907) so začeli graditi stanjevski predor, takrat edini predor (253 m), o katerem kroži kar nekaj prigod. Še več: otroke so strašili, češ, če ne boš »dober, te bomo zaprli v stanjevski tunel«. Ki smo se ga vsi po malem bali: pa ne le otroci, tudi mnogi drugi, ki so se kljub prepovedi peš napotili skozenj, saj je na sredi natekalo, iz že zasutih zračnikov pa je prhnil kak čuk ali sova kot zlovešče znamenje, da zidovje skriva v svojem drobovju nekaj mrtvecev. Ob gradnji, gradili sta ga namreč italijanski podjetji Albus in Felicita, naj bi zasulo nekaj delavcev, ki so jih menda kar pustili na kraju nesreče. Kakorkoli: mladim na vlaku, predvsem zaljubljenim, je bil v posebno dražljivost, kajti vedeli so, da jih ščiti plašč teme natanko toliko časa, da preštejejo do štiriindvajset.

Malce več preglavic in negotovosti je povzročal zgolj v poletju 1934, ko so na petrovski postaji naložili na vagon gondolo dveh belgijskih stratosfercev, ki sta po naključju štrbunknila v zakotno Ženavlje. Bali so se namreč, da se bo črno-bela »lebdeča prilika« zagozdila v predoru, češ da se na drugem koncu zoži, kot so takrat radi dejali, zgolj v ritno luknjo.

Sam ga nimam v dobrem spominu. Bal sem se ga, hkrati pa me je vznemirjal, saj sem bil prepričan, da je na drugi strani Amerika. In res: neko zimo sva z očetom, ki je bil zadnji stanjevski postajenačelnik, šla v predor klatit ledene sveče, ki so bile velikosti precejšnjih kapnikov. Bila je tema, svetil sem mu s petrolejko, oče se je malce pomudil, ko zaslišiva pisk lokomotive. Ni nama preostalo drugega, kot da se zatečeva v stransko nišo: »peč« (lokomotiva) je kot demon zahrumela mimo, zdelo se mi je, da me bo kar pribilo in zadušilo, ko pa sva končno prigazila domov, je oče prasnil v smeh, rekoč: »Vidiš, da vodi v Ameriko: tja si šel kot belec, nazaj si prišel kot črnec.«

Ki sem jih prvič videl na televiziji, takrat seveda črno-beli, kot vojake v vietnamski vojni. Takrat se je na stenah predora prvič pojavil grafit, napacan s katranom: »Dol z ameriškim imperializmom!« Miličniki so seveda našilili ušesa, napis je sicer zbledel in bil kasneje premazan, predor se je v sredi sesedel, vsebina grafita pa še danes zveni preveč znano in nič kaj bogokletno.

Obdan s straniščno literaturo

Kljub zaceljenim (med)vojnim odrgninam – iztirjenje vlaka v Puconcih (1935), eksplozija sovjetske bombe na hodoški postaji ter poškodovanje soboških postajnih tirov – se je čas zadnje vožnje vse bolj bližal. Ukinitev proge na silvestrovo 1968 je zaradi vse večje nerentabilnosti vela kot negotovost pred prihodnjimi časi. Pomurski lokalni časopis Vestnik je ob tem zapisal: »Zadnji dan minulega leta za Goričance ob železniški progi Murska Sobota-Hodoš ni bil vesel. Vagoni, ki so zjutraj Silvestrovega dne zacvilili na soboški postaji, so bili obdani z napisi straniščne literature, izražajoč bes tega prebivalstva do predzadnjega občinskega sklepa, da vlak z letošnjim letom za vselej utihne na tej progi. Vse je kazalo, da bo zadnji vlak št. 6228, ki je odpeljal z žel. postaje v Soboti ob 19.20, doživel napad v slogu 'divjega zahoda'. Vendar je pokop enainšestdesetletnega bolnika minil brez hrupa.«

Sam se spominjam te mrzle noči: v bližnjem gasilskem domu je bilo silvestrsko rajanje, ob prihodu zadnjega vlaka pa je bil peron premajhen za vse prisotne. Tudi marsikatera solza se je potočila, bilo je tudi nekaj prerivanja, nekaj ljudi, pa ne zgolj zaradi okajenosti, pa je žalobno povleklo napev: »Zbogom, zbogom Mariška, / to zadnje je slovo, / poslednjič dol z Goričkega / me pelješ v Soboto…«

Tako se je končala romantika, kakršno najbrž oplaja zgolj na sentimentalne strune ubrana preteklost. Hkrati se je pričelo dosti drugih zgodb: Goričanci so se še bolj trumoma izseljevali, namesto slamnjač so zrasli zidani domovi, ki so dišali po »auslandu«, naslednje leto so kljub negodovanju pobrali tirnice in začeli graditi asfaltirano cesto, predor se je začel posedati, samo progo pa zarasel gostir. Nekje globoko pa je še precej časa kljuvala hudomušna krilatica, ob kateri se še danes marsikomu nabere čelo: »Ferenc Joška napravil, / Horthy Mikloš popravil, / Toth Pišta zapravil.«

Dobrih trideset let po slovesu Goričke Mariške tečejo večinoma vzporedne nove tirnice: masivnejše, položene na betonske tirnice ter speljane skozi dvakrat daljši sosednji dvotirni stanjevski predor. Temno zelene dizlovke pod silnim tovornim bremenom mukoma rjovejo z morske strani proti ruskim širjavam in nazaj, peti železniški koridor, ki je za hipec obudil kanček nostalgije na nekdanjo »sopečo peč«, pa vse bolj postaja nadležna prometnica, ki je ob otvoritvi niso pokropili niti s kančkom Mariškine duše, ki slabega pol stoletja pozneje še vedno živo lebdi nad vse bolj odsotnim goričkim vsakdanom.