Govori jezik države, ki ti kruh reže
V zvezi z rokom trajanja Slovencev na Madžarskem – dobesedno tako se je vprašanje glasilo – me je pred leti za mnenje povprašal znanec ob predstavitvi knjige o Porabju. Moral sem dobro premisliti, kaj in kako odgovoriti, saj me je formulacija vprašanja delala besnega, obenem pa tudi zmedenega. Zmedenega, ker se sam o tem nikoli nisem spraševal.
In je prišel čas za resnico. Štirideset let, kot jim je prerokoval dr. Vilko Novak, se je že več kot prepolovilo. Je imel morda prav? Upam, da se je sicer briljanten um motil. Nisem posegel v časovno napovedovanje, kot bi morda kdo od mene pričakoval rezultat, kot se to danes dela na stavnih listkih. Po premisleku sem človeku prognoz razložil, da me Porabci zanimajo zdaj in danes z vso njihovo zgodovino, jezikom ter kulturo. Živim zdaj in tu, sem njihov sopotnik, to me izpolnjuje in si ne postavljam takšnih in podobnih vprašanj. Odgovor ni zadovoljil izpraševalca, še naprej je drezal, naj le povem, koliko, trideset, petdeset, mogoče sto let. Z nejevero je še enkrat sprejel mojo ponovitev in zame je bil pogovor končan. Je pa bilo zasejano seme, iz katerega sem si začel tudi sam postavljati podobna nesmiselna vprašanja. Bodo res čez desetletja samo še nagrobniki, knjige, časopisi, radijski arhivi in televizijske oddaje pričali o neki slovenski skupnosti, ki ji svetovna politika ni dopustila živeti skupaj s svojim matičnim narodom?
Naša manjšina v Porabju je izjemno ranljiva. Primerjava z mnogo bolj strumnimi Korošci ter trdoživimi Slovenci iz Italije ne vzdrži. Na to so vplivale zgodovinske okoliščine in kronično pomanjkanje lastne inteligence. V veliki meri so bili to duhovniki, ki pa jih danes ni več v farovžih porabskih vasi. Gre za pravi fenomen, da se je domač jezik med Muro in Rabo med tisočletno madžarsko nadvlado sploh ohranil. Po razmejitvi je mala skupnost na Madžarskem začela pisati lastno zgodovino. Asimilacija, podprta z državnim terorjem, je postala neizbežna. Procesu asimilacije se ne da stopiti na prste ne z dekreti ne z državnimi subvencijami, ohraniti svojo identiteto in narodno zavest je odločitev vsakega posameznika.
»Res je, da doma bolj ali manj govorimo madžarski, v srcu pa smo Slovenci,« mi je nad mojim hudovanjem, zakaj govori s svojim otrokom v tujem jeziku, odgovoril kolega iz tamkajšnjega gledališča. »Od nekdaj je tako; govori jezik države, ki ti kruh reže.«
Do konca neumna izjava! Gre za rek, ki so ga madžarski oblastniki še v fevdalnih časih vbijali v glavo slovanskim in drugim narodom v veliki ogrski kraljevini. Danes pa štejemo leta v enaindvajsetem stoletju! Verjetno je temu kriv dolg spomin podeželskega človeka in prepričanje, da ima oblast zmeraj prav, kakršna koli že je. Tudi v polpretekli zgodovini, ko so pripadniki politične policije hodili od hiše do hiše in ljudem grozili, naj pazijo, kako doma govorijo. Naj se samo pazijo, tudi stene njihovih domov imajo ušesa. Strah se je za dolgo ukoreninil v podzavest ljudi. Ampak mnogo starih ljudi sploh ni vedelo pošteno govoriti po madžarsko.
»Jaz sem Beli Hrvat, Gradiščanski Hrvat iz Madžarske. Kot mlad učitelj sem prišel na Gornji Senik leta 1936,« mi je v krčmi Zavec pripovedoval legendarni pevovodja in cerkveni organist Andraš Čabai. Vas je postala njegov dom, poročil se je v premožno slovensko družino in z družico Hildo sta zaživela polno življenje. »Hitro sem se naučil tukajšnjega domačega jezika. Moj stari hrvaški jezik tam pod Nežiderskim jezerom je podoben. Hitro, hitro mi je prišlo v uho in na jezik. Dela sem imel preko glave. Vsak dan so hodili k meni s papirji o tem in onem. Včasih sem jim prevajal dan in noč. Pa saj niso imeli pojma. Seveda nisem nič računal, vsak pa je zmeraj prinesel kakšno malenkost. Ja, takrat se je tukaj samo gučalo.«
Skoraj štirideset let kasneje je Anika iz iste vasi doživela zgodbo, podobno prenekateri z domačij, v katerih jim strah ni odžiral domače besede.
»Prišla sem v šolo, v prvi razred, in mi je bilo strašno hudo. Nisem vedela nič po madžarsko. Nisem bila edina. Starši so bili takoj poklicani v šolo in pošteno okregani. Tudi kasneje sem imela kopico problemov zaradi tega. Nekateri sošolci in sošolke so nas hodili tožarit, če smo na hodniku med seboj govorili po naše. Tako so jim naročili, naj poslušajo, kdo ne govori po madžarski,« pravi Anika, ki danes govori v svoji materinščini le, ko pride iz Monoštra na obisk k staršem na vas. Doma pač ne, mož je Madžar, otroka pa tudi.
V mešanih zakonih je pač tako, da največ šteje moževa stran. Med delom in potepanji po Porabju sem srečal le enega moškega s prevzetim ženinim jezikom. Ervin, doma nekje okoli Blatnega jezera, se je poročil s hčerko starega gostilničarja Zavca. Preko dvajset let že povsem sam skrbi za gostilno in majhno trgovino, kjer lahko ljudje kupijo nujne življenjske potrebščine. Tast, že dolga leta vdovec, ga je že od začetka sprejel kot lastnega sina. Otrok mlade družine še ni niti dobro pogledal v svet, ko se je Ervinova žena zagledala v šoferja avtobusa. Ostal je sam z otrokom, obenem skrbel še za ostarelega Zavca. Ta je iz svete jeze hčeri izplačal nujni delež, Ervinu pa so ostali oba lokala, hiša, gozd in obdelovalna zemlja. Izza pulta ali pač v trgovini zmeraj pozdravi: »Dober den, Boug daj!«
V širni svet
Navkljub vsesplošni prisotnosti vojske na obmejnem območju in nelagodju, ki ga množica vojakov povzroča, so se dekleta rada ozirala za mladimi častniki. Nikoli niso dolgo ostajali na enem mestu. Zato so v tem videla možnost oditi iz zakotja in so se poročale z njimi. Ne gre za kakšen množičen pojav, pa vendar so se mlade družine selile iz kraja v kraj. Prenekatera od njih se je, ko so se možje sorazmerno mladi upokojili, vrnila v domače kraje. Med njimi je tudi družina Marijane Fodor iz Števanovcev. Mož je že nekaj let v pokoju, ona pa na monoštrski strokovni šoli poučuje gostinstvo.
»Ja, zaljubila sva se in poročila. Rodila sem mu hčerko in sina. Sin z družino živi v Tatabányi, hčerka pa po ločitvi v Monoštru, zdaj ima novega moškega. Šli smo tja, kamor so ga poslali v službo. Bil je visok oficir, to je bilo dobro. Dobro je imeti velike šole, posebno še danes. Kasneje sva se vrnila domov, on pa je po penziji bil še notar, župan Števanovec pa še kaj drugega je delal, ker ima šole,« je nanj ponosna neumorna Marijana, pevka pri števanovskih ljudskih pevkah, plesalka pri folklori in igralka v gledališki družini Nindri-Indri (Nekje drugje). Njunima otrokoma je jezik mame Marijane že skoraj tuj, vnuku in vnukinji pa že povsem tuj.
Kot bo tuj tudi otrokom Žuže, sicer receptorke v hotelu Lipa v Monoštru. Bila je to zadnja cerkvena slovenska poroka na Gornjem Seniku, z mladožencem Tomijem sta se izrecno tako hotela poročiti. Nevesta niti ni spremenila priimka, saj se oba pišeta Škaper. Lepa in z zanosom sta stopila v življenje. Otroci bodo počakali, najprej sta se zagnala v delo, služiti je treba. Pa se je napletlo drugače, kot sta načrtovala. Začela sta se odtujevati, kuhati zamere in šla narazen. Čez čas si je Žuža našla novega moškega iz povsem madžarskega okolja, kjer noseča z njim tudi danes živi. Sama iz trdne slovenske družine doma danes ni najbolj dobrodošla, njen bivši pa si je našel službo v Sloveniji.
Kdo so ti naši diplomati?
Po zahtevi, naj napovem leta, usojena Porabcem, nehote seštevam, odštevam, v sebi budim zapisane in še neizrečene zgodbe. Da, ne piše se nam dobro na skrajnem severovzhodu. Kot povsod je tudi tam rodnost padla daleč pod normalo. Pred skoraj četrt stoletja je na OŠ Gornji Senik pouk potekal še v dveh izmenah. Danes v vseh osem razredov hodi nekaj več kot sedemdeset učencev. Vprašanje obstoja šole je vsako leto pod vprašajem, kot tudi v Števanovcih, kjer je otrok še pol manj. Zadnja leta je za ti dve šoli slovenska stran izborila delni dvojezični status, madžarska pa bi naj s tem pokazala svojo širokosrčnost. Nastalo je nekaj vmesnega, kar sploh ne bi smelo nastati. Trianonska pogodba – še zmeraj veljaven mednarodni akt, nastal po prvi svetovni vojni, ki določa meje in druge obveznosti Madžarske – namreč določa, da se mora šolstvo za slovensko manjšino izvajati izključno v maternem jeziku. Ta del pogodbe se nikoli doslej ni izvajal, matica pa se tudi nikdar ni nanj sklicevala. Tudi sicer je odnos centra do Porabja sila zmeden, včasih nadvse podcenjujoč.
Eden prejšnjih generalnih konzulov v Monoštru me je nekega večera povabil na konzulat. Neobvezen obisk, pogovor o tem in onem je nanesel tudi na njegovo službo in prejšnje zadolžitve. Ni bila kratka njegova diplomatska pot. Po končanem službovanju v eni od bližnjih nam držav ga je predstojnik povabil na razgovor o njegovih nadaljnjih diplomatskih zadolžitvah. Na izbiro je imel nekaj prav vznemirljivih destinacij in tudi službo v Monoštru. Brez premisleka je izbral slednjo. S pravo trpkostjo mi opiše šefovo reakcijo: »Daj, kaj boš v tej vukojebini (naj mi Krleža oprosti, ampak to je citat), izberi si kaj boljšega. Tja bomo že koga poslali, ki ne bo delal preveč škode.« S tem se človeku nehote ustvari podoba, da na vse te diplomate, ki so za njim zasedali to mesto, gleda kot na nepomembno izbiro ali pač politično kadrovanje za ne najslabšo plačo.
Lojalnost je grobar manjšinskih pravic
Seštevam in odštevam dalje. In se spomnim na vaškega kovača Jožeta. Človeška moška gmota je v sebi skrivala milino, nezdružljivo z njegovo zunanjo podobo. Dolga leta sva prijateljevala v njegovi kovačiji, kjer je obujal zgodbe preteklih let, ali pač v gostilni, kjer so bili pogovori naravnani v sodobni čas. Pred enim takšnih srečanj mi je prišla na uho zgodba, podobna Anikini. Njena vnukinja je prišla v šolo in ni vedela skoraj nič madžarsko. Pobaram ga o tem in njegov mil obraz postane trd in neizprosen.
»Danes je drugače. Madžari so nas zmeraj imeli za manjvredne in nas potiskali k tlom. Pa smo mi, naši stari, bili v teh krajinah dosti pred njimi. Dobro, imeli so nekaj časa svoje kralje, potem so pod monarhijo padli. Je šla monarhija k vragu, so imeli dvajset pa nekaj let republiko. Ne dolgo zatem so se Hitlerju v zadnjico potegnili (tukaj je Jože uporabil bolj slikovit izraz). Potem ko je šla druga vojna k vragu, so hitro začeli rusko zadnjo luknjo lizati. Komaj so to nehali početi, so se v ameriško natojevsko zadnjico potegnili,« je povedal tako na glas, da so se nekateri kar pogreznili vase. »Zdaj je drugače!«
Jože je odšel s tega sveta. Za njim pa ostaja zapisan pogum, ki so ga in ga premorejo le redki. Njegovo potomstvo živi s svojo domačo besedo na hribčku nad starosvetno kovačijo.
Seštevam in odštevam dalje. V tem početju nekaj tednov nazaj srečam Marjeto. Njena sestra Biserka je mlada sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem. Marjeta se je s podeželja poročila v Monošter, z Madžarom. Hčerka je stara leto in pol. Vprašam jo, kako ji je ime. Mira, mi vsa materinsko svetla odgovori. Po dolgem času je nekdo dal otroku slovansko ime. Mlada Marjeta se ni poklonila vsesplošni šegi dodati k značilnim porabskim in s tem tudi prekmurskim priimkom tipično madžarsko ime, kot so Ildiko, Iboja…
Seštevam in odštevam še kar naprej. In mi na misel pride nagovor Milana Kučana ob zgoraj omenjeni otvoritvi velikih pridobitev. Svojim rojakom je na koncu položil na dušo, »naj bodo zvesti Slovenci in dobri državljani Republike Madžarske«. Ali je prvi predsednik želel biti všečen kolegu Arpadu Gönczu ali pa gre zgolj za priklanjanje slovenski majhnosti? Kajti manjšina, predvsem tako zaničevana in omalovaževana, ne sme pristati na lojalnost državi. Mora se postaviti v bran svojih pravic, četudi se sklicuje na Trianon. Lojalnost je grobar manjšinskih pravic.
Seštevam in odštevam dalje. Sem optimist, pesimist? Ne eno ne drugo. Živim zdaj, v tem času in tem prostoru. Dobro mi je, da lahko živim s porabskimi rojaki skupaj z njihovo zgodovino, jezikom in kulturo. O teh časih bodo sodili drugi v svojem času in prostoru.