Premikanje sveta

Zasedba FF in gibanje 15o

Najštevilčnejša skupina mladih so sicer ravno študenti; v Sloveniji jih imamo vsako leto vsaj 100.000, običajno pa še več. Razlogi za takšno številčnost so mnogoteri, prevladujejo pa socialni, saj status študenta omogoča študentsko delo, zdravstveno zavarovanje in subvencionirano prehrano, če naštejemo le tri njegove prednosti pred statusom brezposelnosti, ki mu je najpogostejša alternativa. Hkrati pa je tudi pri nas, vsaj do pred kratkim, vztrajala utvara, da je visokošolska izobrazba najzanesljivejša pot do varne in dobro plačane zaposlitve, kar tudi drugje že desetletja ne drži več.

Glede na njihovo številčnost, nakopičenost v političnem in ekonomskem središču Slovenije, pomembnost položaja na trgu delovne sile, širok nabor institucij, skozi katere bi lahko na vladajoče razrede vršili pritisk, ter dolgo tradicijo organiziranega študentskega aktivizma bi sicer pričakovali, da so študenti ena najmočnejših političnih sil v državi, vendar temu ni tako. Prav študentske institucije, zlasti ŠOS in njena ljubljanska izpostava ŠOU, ki bi morale študentom omogočati neprekinjenost organiziranega delovanja, ga zaradi ujetosti v raznorazne zasebne interese namreč sistematično preprečujejo ali vsaj ponižujejo na, če damo le najbolj vnebovpijoč primer, vsakoletno rajanje na Gospodarskem razstavišču. Podobna zgodba se je odvila z leta 2000 ustanovljeno Stranko mladih Slovenije, ki je postala odlagališče odsluženih študentskih funkcionarjev. Takšno stanje študentskih institucij pojasni, kako je lahko bila tako zlahka izpeljana komercializacija visokega šolstva, ki je pospešek dobila zlasti po letu 2005, ko se je začela vpeljava bolonjske reforme, in ki bi z drugačnimi, bolj odprtimi in demokratičnimi študentskimi institucijami lahko bila sprožilec množične mobilizacije v boju za boljše visoko šolstvo in tudi boljšo družbo.

Na takšen sprožilec je bilo treba počakati do izbruha trenutne krize, natančneje na konec leta 2011, ko je v obdobju meseca in pol prišlo do dveh zasedb. Prva je bila zasedba prostora pred Ljubljansko borzo sredi oktobra, ki jo je izvedlo gibanje 15o, sicer slovenski odmev gibanja Okupirajmo; druga pa zasedba ljubljanske Filozofske fakultete konec novembra, ki jo je izvedlo gibanje Mi smo univerza (MSU). Akterji obeh zasedb so bili v veliki meri isti, je bila pa druga, če sodimo po izkazanih srednje- in nakazanih dolgoročnih političnih učinkih, precej produktivnejša. Gibanje MSU je že od svojih spomladanskih začetkov skušalo v isti boj povezati študente, zaposlene na univerzi in druge intelektualne delavce, vendar je do zime to počelo zgolj stihijsko, zasedba pa je omogočila oziroma celo zahtevala nastanek prav takšnega organiziranega delovanja, kakršnega uradne študentske institucije preprečujejo. Dva meseca organiziranja skupščin, predavanj, bralnih krožkov in podobnih dejavnosti je članom gibanja dalo organizacijske izkušnje, ki so jim pomembno pomagale pri njihovih naslednjih podvigih, premišljevanje komercializacije visokega šolstva v luči širših procesov neoliberalizacije pa jih je naučilo, da je njihov posebni interes hkrati obči interes. Pomembna dejavnost gibanja je bil tudi istoimenski spletni portal, ki je bil na svojem začetku uradna spletna stran gibanja in zasedbe, kasneje pa tudi prostor živahne intelektualne, zlasti prevodne produkcije.

Prav ta spletni portal je bil točka, v kateri sta moči združila gibanje MSU in projekt neformalnega izobraževanja Delavsko-punkerska univerza (DPU), ki trenutno deluje pod okriljem Mirovnega inštituta, po novem letu pa bo postal samostojni Inštitut za delavske študije. DPU je v tistem času zaključil z generacijsko prenovo, ko je v obdobju nekaj let prepotoval pot od apolitičnega filozofskega krožka k marksističnemu središču s prebujajočo se politično zavestjo, ki jo je dokončno zdramila prav izkušnja gibanja in zasedbe. Že v času zasedbe je z Metelkove na Filozofsko fakulteto prestavil izvedbo svojih predavanj in bralnih krožkov, portal Mi smo univerza pa je bil povsem nova dejavnost, ki je DPU in gibanju MSU omogočila izmenjavo kadrov in organizacijskih izkušenj, predvsem pa je gibanju dala tako zelo potreben institucionalni obstoj, brez katerega bi se januarja 2012, ko se je zasedba končala, morda zgubile vse njegove pridobitve. Ker so bile ohranjene, je bila lahko septembra istega leta ustanovljena študentska stranka Iskra, nekaj mesecev kasneje, v času zimskih vstaj, pa je lahko DPU v slovenski javni prostor vrnil (demokratični) socializem.

Izogniti se pasti

Brez pretiravanja lahko rečemo, da je bil vstop Iskre v študentsko politično areno eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini študentskega organiziranja v Sloveniji. Vse, kar smo zgoraj očitali ŠOS in ŠOU ter drugim študentskim institucijam, se je Iskra namenila spremeniti. Za razliko od obstoječih študentskih institucij je odprta in demokratična institucija, ki je zato ne morejo ugrabiti zasebni interesi. Ne pusti se potopiti v blato drugih študentskih strank, ki se borijo zgolj za funkcionarske stolčke in proračunske postavke, in se raje kot edina bori za pravico študentov do samoorganiziranja ter do kakovostnega in brezplačnega visokega šolstva. Njena največja podviga na teh dveh področjih potekata prav zdaj. Četrtega decembra je na ljubljanski univerzi potekal referendum o Iskrinem predlogu reforme ŠOU; predlog je po neuradnih podatkih prejel skoraj 95-odstotno podporo, vendar je zaradi neizpolnitve kvoruma (referenduma se je udeležilo okoli šest tisoč študentov, potrebnih pa bi jih bilo vsaj deset tisoč) vseeno padel, kar pa ne bi smelo zmanjšati pomena Iskrinega dosežka. Njen drugi veliki podvig je boj proti predlogu novega zakona o visokem šolstvu (ZViS-1), ki mu lahko očitamo najmanj to, da obstoječe trende komercializacije visokega šolstva vsaj legalizira, če že ne tudi omogoča ali celo spodbuja njihovo poglabljanje. Hkrati Iskra na univerzo vrača vsebine, ki so že vsaj četrt stoletja z nje izgnane.

Vendar Iskra nikakor ne sme zaspati na lovorikah, niti si ne sme privoščiti, da bi prenehala z odpiranjem novih front. Pokazala je, da je študente vendarle mogoče mobilizirati za pravo stvar, vendar za zdaj še ne v tolikšni meri, da bi lahko dosegla tako zelo potrebno reformo ŠOU. ZViS-1 ji lahko spolzi iz rok in skozi parlamentarno sito, če ji javnosti ne bo uspelo prepričati o njegovi škodljivosti. Predvsem pa mora posvojiti glavni nauk gibanja MSU in zasedbe Filozofske fakultete, iz katerih je nastala, ki je ta, da ne obstaja nič takega, kot je posebna in osamljena študentska problematika; ta je vedno vpisana v okvir drugih problematik, v zadnji instanci v problematiko kapitalizma.

Kot kažejo statistike iz uvodnega odstavka, ta nauk postaja iz leta v leto in celo iz četrtletja v četrtletje pomembnejši. Bolj ko se kriza poglablja, bolj so na udaru najranljivejše družbene skupine in razredi, kamor spadajo tudi študenti, zlasti pa slovenski študenti, ki so preko institucije študentskega dela tudi eden najbolj izkoriščanih delov trga delovne sile. Iskra tu ne sme pasti v staro past razdvajanja vladanih, ki jo tako radi nastavljajo vladajoči; ne, interesi študentov (demokratična ter socialno in okoljsko vzdržna družba, torej socializem) so tudi interesi dijakov, delavcev, brezposelnih, upokojencev ter drugih družbenih skupin in razredov. A med temi je le malo takšnih, ki bi bili, tako kot so to študenti, dovolj izkoriščani in bi hkrati imeli dovolj močan strateški položaj, da bi lahko, če bi to želeli in se organizirali, iz njega premaknili svet.