Hladna vojna na Pacifiku

»Dobra plat« supertajfuna

V luči priprav na novo »hladno vojno«, katere glavni poligon bo prav azijsko-pacifiška regija, z osrednjimi območji spornih otokov in pripadajočih voda, gre opazovati tudi krepitev ameriške vojaške prisotnosti na Filipinih. Supertajfun Haiyan s svojimi uničujočimi posledicami je Združenim državam prišel kot naročen. Z vplutjem letalonosilke George Washington in spremljajočega ladjevja v filipinske vode zaliva Leyte je ameriška mornarica »nesebično« pomagala Filipinom, z razdeljevanjem najosnovnejše pomoči milijonom prizadetih prebivalcev pa obenem reševala tudi nesposobnost in/ali nemar filipinskih oblasti. Prijateljske vezi med Filipini in ZDA so sicer močno ukoreninjene, a številna poglavja skupne zgodovine obeh držav so hudo boleča. Nekateri glasovi v filipinski javnosti so zato prihod ameriške vojske označili za »nacionalno sramoto« in »vrnitev ameriškega imperializma na kraj zločina«.

Filipini so leta 1898 postali prva in edina uradna ameriška kolonija. Posledično so bili predmet kar najbolj surovega izkoriščanja. V desetletju, ki je sledilo okupaciji, so postali prizorišče brutalne represije nad pripadniki avtohtonega gibanja za neodvisnost, ki je povzročila milijonske žrtve. Mučenja in likvidacije zajetih upornikov, pokoli civilistov in požigi vasi so bili del vsakdanje prakse ameriških kolonialnih oblasti. General Jacob H. Smith je leta 1899 prav iz mesta Tacloban – območja, od koder so potekale glavne humanitarne akcije ameriške vojske za pomoč žrtvam tajfuna – vodil krvavo zatrtje vstaje na sosednjem (danes prav tako prizadetem prizorišču ameriške pomoči) otoku Samar. Zahteval je takojšnjo eksekucijo slehernega za boj sposobnega domačina, kar je zajemalo vse moške, starejše od deset let. Eden najbolj glasnih kritikov ameriških vojaških rabot tistega časa, znameniti pisatelj Mark Twain, je takrat patriotski retoriki v brk med drugim izjavil, »na Filipinih ni najti niti živega otroka, ki bi objokoval smrt svoje umorjene matere«, ameriške okupacijske sile na Filipinih pa označil za »krščanske klavce« in »uniformirane morilce«.

Ameriška kolonialna oblast na Filipinih se je nadaljevala do konca druge svetovne vojne, med katero so otoki in njihovi prebivalci po »strateškem umiku« ameriške vojske postali lahek plen prav tako ne preveč nežnih sil Japonskega cesarstva. Neodvisnost je Filipinom prinesla serijo polkolonialnih oblasti, vključno z ameriško podporo vojaške diktature Ferdinanda Marcosa. Pentagon je do leta 1991 nadzoroval gigantsko pomorsko vojaško oporišče v zalivu Subic ter obsežno letalsko oporišče Clark na otoku Luzon, ki sta se izkazala kot ključni lokaciji za potrebe korejske in ameriške vojne v Vietnamu.

Tudi po zgodovinskem glasovanju 12 proti 11 v filipinskem senatu in zaprtju ameriških vojaških oporišč leta 1992 filipinske oblasti še vedno dovoljujejo »obiske« ameriških vojaških ladij (samo v prvi polovici leta 2013 jih je zaliv Subic skupaj s podmornicami obiskalo 72) in trajnejšo prisotnost ameriških specialnih enot, ki urijo filipinske vojake za boj proti islamskim separatistom na jugu države. V načrtu je gradnja novega pomorskega vojaškega oporišča v Zalivu ostrig (Oyster Bay) na otoku Palawan, ki naj bi zadostilo povečanim potrebam »gostujočih« ameriških sil. Načrtovano vojaško oporišče leži na točki najbliže otokom Spratly, ki so pogosto prizorišče incidentov v ozemeljskem sporu med Filipini in Kitajsko. Istočasno potekajo pogovori o novem sporazumu med filipinsko in ameriško vlado, ki bi omogočil okrepitev ameriške vojaške prisotnosti. Zaradi nesoglasij, čigava vojska bo poveljevala vojaškim oporiščem, v katerih bodo nastanjene ameriške sile, so bila pogajanja do nedavnega zamrznjena, čudežno pa so se odmrznila po uničujočem prihodu tajfuna Haiyan, točneje, ko je vlada ZDA Filipinom odobrila finančno in vojaško pomoč.

Pred oboroževalno tekmo

V razmerah po uničujočem tajfunu, ko je v humanitarnih operacijah sodelovalo 13 tisoč ameriških vojakov, naj bi se pokazale tudi »potrebe, ki bi vključevale zmogljivosti za trajnejšo nastanitev ameriških enot« – torej vojaška oporišča, so povedali na nedavni skupni tiskovni konferenci filipinskih oblasti in gostujočih ameriških kongresnikov. Krepitev vojaškega sodelovanja naj bi bila koristna tudi zaradi »skupnih močnih potencialnih nasprotnikov«, ki jih imata obe državi, je odkrito priznal eden izmed ameriških govorcev.

Je vzpon Kitajske mogoč na miroljuben način ali pa ga bodo neizogibno zaznamovale vojne? Vprašanje si zastavlja pripadnik smeri ofenzivnega realizma v teoriji mednarodnih odnosov, profesor na univerzi v Chicagu John Mearsheimer. Ker vzhajajoča kitajska moč straši njene manjše sosede in preti ekskluzivnemu statusu hegemonije ZDA, se bo v ekonomsko vse bolj pomembni azijsko-pacifiški regiji – kar daje slutiti že zgodba s Filipinov – bržkone odvila pospešena oboroževalna tekma. Sleherni tak pojav pa s seboj prinaša neizogibno tveganje vojne. Nemogoče je napovedati miroljubne ali sovražne namene neke države; ocena potencialne grožnje zajema le njene zmogljivosti. Za Kitajsko velja strmo naraščanje moči v smeri položaja velesile, ki bo kmalu enakovredna ZDA.

Manjšim državam v regiji za uveljavitev interesov nasproti Kitajski (tudi v primeru spornih otokov) torej ni preostalo veliko časa. Obstaja velika verjetnost, da bi katera izmed njih v bližnji prihodnosti izzvala vojaški konflikt, ki bi ob ameriški podpori kljubovanju Kitajski lahko prerasel v širšo krizo. Logična strateška drža Kitajske v nadaljevanju njenega vzpona ni agresivna politika – takšna se ob neprepričljivi kitajski promocijski kampanji zdi tudi uvedba območja nadzora zračne obrambe nad Vzhodnokitajskim in v prihodnosti morebiti Južnokitajskim morjem – pač pa mehkoba v političnih stališčih do sosed, s katerimi deli ozemeljske spore, in taktično odlaganje njihovih rešitev. Vlogo resničnega hegemona v regiji si lahko privošči šele, ko bo po vojaški moči sposobna parirati ZDA.