Le na številke se je treba ozreti, pa bo jasno, zakaj ni nobenega dvoma, kateri slovenski športnik oziroma športnica je najbolj zaznamoval iztekajoče se leto. V 2414 točkah, ki jih je v svetovnem pokalu osvojila v minuli sezoni, se skriva enajst zmag (vsaj po ena v vsaki disciplini) ter po tri prva in dve drugi mesti v skupnem seštevku posameznih disciplin. V številki, ki bo po vsej verjetnosti še dolgo zapisna kot rekordna, ne piše, s kakšno lahkotnostjo je prišla do vseh uspehov. Kako je premagala izjemne napore, ko so si tekme sledile dan za dnem in ni imela časa niti za trenutek potegniti za ročno zavoro. V številkah ne piše, kako odlično je bila telesno pripravljena. Kako je do popolnosti uskladila gibanje telesa s strminami, ki jih je premagovala, kot bi se z lahkim korakom, s klina na klin, počasi, a brez kakršnega koli dvoma in povsem zanesljivo vzpenjala na streho sveta. Številke ne govorijo, kako je prestala vse psihološke napore. Koliko stresnih trenutkov je prebrodila in bila vedno zmagovalka. V minuli sezoni skorajda ni imela slabega trenutka. Tudi na svetovnem prvenstvu je blestela s tremi kolajnami (zlato, srebro in bron). Če je bila pred dvanajstimi meseci še možna debata o tem, kdo je najboljša alpska smučarka v zgodovini Slovenije, danes o tem ni več nobenega dvoma. Nekateri pravijo, da takšne športnice med Lendavo in Kobaridom še ni bilo. Tako posebne verjetno res ne. Pa ne le s športnega vidika.
Minula sezona je bila povsem v skladu z nadpovprečnostjo, ki jo je ob Tini Maze možno zaznati na vsakem koraku. Odsevala jo je na najbolj sijoč, že kar magičen način. A zaradi svoje nadpovprečnosti, neprilagojenosti ali samosvojosti včasih tudi trpi. Na trenutke je trpela, ko je bila majhno dekletce in se ni vključevala v družbo, kot pravi sama, in trpi na začetku te sezone, ko ji nič ne gre po načrtih. A pri tem je treba vedeti nekaj: to, kar je storila v minuli sezoni, ni mogoče ponavljati vseskozi. Andrea Massi bi dejal, da je izklesala umetelno stvaritev, ki jo občuduje ves svet. Pa kaj potem, če je, spet z Massijevimi besedami, v zadnjih tednih njen bohemski duh kakšno umetnino podrl v slogu slona v trgovini s porcelanom.
Dobro bi bilo, če bi se tega zavedala predvsem sama. Izjemnih dosežkov, ki jih je nanizala v zadnjih letih, ji nič na svetu ne more odvzeti. Spodrsljaji, ki so jo v zadnjem času spravili v slabo voljo, naj služijo le kot izkušnja, ki ji bo pomagala do še zadnjega velikega cilja – do zlate olimpijske kolajne. Padcev je vajena. Bila je globoko v breznu in tik pred sklenitvijo kariere. Tema je bila trša od kristala, ki ga v rokah drži na fotografiji. Roko ji je podal Andrea Massi, skupaj sta se povzpela iz globočine. Zato naj roka roko spet tesno oklene, noge pa naj vštric korakajo proti Sočiju. Pa tudi, če tam zlata morda ne bo. Zagotovo bo ostala zgodovina.
