Pasca zadnja leta predstave soustvarja skupaj s soprogo, umetnico Julie Hamelin, za svoje delo pa je prejel številna priznanja, letos jeseni med drugim prstan Hansa Reinharta, najvišje švicarsko gledališko priznanje, ki ga je dobil za vseživljenjski prispevek k uprizoritvenim umetnostim. Prav poseben poklon pa je leta 2010 dobil s strani Evropske umetniške fundacije, ko so mu za nekaj časa predali v uporabo gigantsko gledališko platno, ki ga je Salvador Dalí naslikal za balet Tristanova norost. Premiera baleta je bila leta 1944 v newyorški Metropolitanski operi, nato pa je neprecenljiva umetnina več desetletij ležala v tamkajšnjem skladišču rekvizitov, dokler je ni odkupila omenjena fundacija. In namesto da bi jo razstavili v muzeju, so jo ponudili prvotnemu namenu – umetnikom in gledališko-scenski uporabi.
Dalíjeva surrealistična kulisa izjemne lepote je Pasco in Hamelinovo vznemirila do te mere, da sta leta 2011 zasnovala novo skupino Compagnia Finzi Pasca, vanjo pa povezala umetnike, s katerimi sta že ustvarjala v skupini Inlevitas, ki sta jo zasnovala skupaj, ter v Teatru Sunil, ki ga je Pasca v osemdesetih letih ustanovil v Švici; ugledna producentka Hamelinova sicer med drugim sodeluje tudi v opernih produkcijah maestra Valerija Gergijeva in Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga. Pasca in Hamelinova ta hip pripravljata svoj filmski prvenec Piazza San Michele, napovedujeta pa tudi novo klovnovsko predstavo Bianco su Bianco, ki bo septembra prihodnje leto premierno predstavljena v Švici. Pasce sicer tokrat v Ljubljano ne bo, je pa vseeno poklepetal z nami.
Pojavljate se v različnih ustvarjalnih vlogah: ste avtor predstav, režiser, koreograf, klovn... Umetniško ste začeli rasti prav ob klovnu Ferryju.V vseh teh vlogah, ki jih naštevate, uživam. Ferry pa me je naučil spoštovati tradicijo; ob njem sem se lahko osamosvajal, ustvarjal in postopoma iskal svoje poti.
Kdaj ste ugotovili, da je vaše poslanstvo izrazito večkulturno?Ko smo pred štiridesetimi leti ustanovili prvo gledališko združbo, zbrali denar in kupili kombi. Takrat smo se intuitivno naučili izražati skozi teater, treba je bilo potovati, premikati prtljago, igralce, sanje in zgodbe, ki se jih učimo skozi svet. In to še vedno počnemo.
S Teatrom Sunil ste ustvarili prek 20 predstav, kulten je še vedno Icaro – interpretirali ste ga v šestih različnih jezikih in odigrali več kot 700-krat. To pa je rekord, kajne?Icaro je zame pot, na kateri preverjam, ali še sledim svojim korakom. To je vaja, izlet, je tudi prijatelj, način, kako ostajam zvest samemu sebi. A v tej predstavi nekako nisem sposoben plesati, kot bi sicer, čeprav se trudim vsakič napraviti pravilne gibe, že vrsto let... Morda mi nekega dne le uspe skombinirati natančnost, norost in lahkotnost, da bodo v pravem ravnovesju.
S Cirque Éloize je nastala slovita Nebeška trilogija, pozneje ste za Cirque du Soleil skreirali Corteo, ki jo je videlo več kot tri milijone gledalcev po svetu. Kakšne izkušnje so bile to?Julie Hamelin je bila sodirektorica Cirque Éloize, tam sem ustvarjal in režiral predstavo Nomad. Vsekakor je bilo to lepo, globoko in pomembno srečanje dveh ljudi, tako po človeški kot umetniški plati. Trilogija je bila svojevrstna izkušnja, uporabil sem lahko svoja notranja doživetja, iz katerih sem nato razvil akrobatski jezik. Z Cirque du Soleil pa sem lahko tvegal še posebej nenavadne kreacije; lahko sem gradil nekaj monumentalnega, ne da bi izgubil pridihe in vonjave iz svojih sanj. In v vse te projekte sem vedno pripeljal svojo družino, ustvarjalce, ki jih imam rad, in skupaj smo nedvomno vplivali tudi na ustvarjalnost teh dveh skupin.
Svoje sanje ste zdaj iz dveh skupin, Teatra Sunil in Inlevitas, prenesli v novo zgodbo. Je bilo zdaj kaj drugače pri samem delu ali konceptu?Smo združba umetnikov, ki prihajamo iz zelo različnih kultur. Med seboj komuniciramo v različnih jezikih, in to nas le bogati. Drug drugemu odpiramo obzorja, ki bi sicer ostala zaprta. Še vedno nas paralelno zanimata dve strukturi; v eni se bolj poglabljamo v gledališče, v drugi pa bolj v cirkuško umetnost. Tisti, ki nas dobro poznajo, vedo, da se pravzaprav v ničemer nismo spremenili. Skozi leta smo ustvarili, kar smo ustvarili, in to se nekako nadaljuje in nadgrajuje. Kot če bi vodili restavracijo: kuhamo si enako hrano, uporabljamo iste namizne prte, skratka, v kuhinji se ni nič spremenilo. Zamenjali smo le tablico na vhodnih vratih.
Pa ima Compagnia Finzi Pasca kakšno hierarhijo?Skupino poleg mene vodijo še Antonio Vergamini, Hugo Gargiulo, Maria Bonzanigo in Julie Hamelin, zraven pa je še nekaj ključnih ljudi, ki skrbijo za to, da ostajamo povezani. Smo kot družina, spletli smo čvrste prijateljske vezi. Nekateri izvajalci in tehniki so z nami že dvajset let in celo več.
Kako logistično zahteven je projekt La Verità?Logistično tak šov seveda vzame kar nekaj časa. Treba je koordinirati več kot dvajset ljudi, veliko je opreme, s katero je treba potovati po svetu naokrog. A ker smo družina, kot sem že dejal, tudi na turneji skrbimo za vsakega izvajalca in umetnika posebej. Vse to zahteva svoj čas in predanost.
Dalíja je pri izdelavi masivnega platna Tristanova norost inspirirala Wagnerjeva opera Tristan in Izolda. Kako je Dalí navdihoval vaju s Hamelinovo?Naša in Dalijeva poetika se zelo razlikujeta in s to distanco smo že namenoma startali. Zanimivo pa je bilo, da smo se prek naključij in drobnih detajlov počasi približali tudi občutljivosti in globini tega umetnika. Julie ima izjemno sposobnost, da razume ljudi, predvidi poti, nadzoruje vaje, in ve, kako ustvariti sintezo vpogleda, ki nastane v kreativnih srečanjih med ustvarjalci predstave. Je izjemno natančna, a vseeno ji pravim smejoči se bojevnik.
Zrežirali ste sklepno slovesnost zimskih olimpijskih iger 2006 v Torinu, zdaj so vas zadolžili za sklepno slovesnost olimpijskih iger in odprtje paraolimpijskih iger v Sočiju 2014. Kakšen spektakel pripravljate?Spektakel vsekakor bo – in naj bo presenečenje.