Slovenija pri preživetju raka v primerjavi z 28 evropskimi državami pri osmih od desetih rakavih obolenj nekoliko zaostaja za evropskim povprečjem, pri dveh pa je nekoliko nad povprečjem, je pokazala peta evropska raziskava Eurocare. V njej so zajeti podatki za bolnike, pri katerih je bila bolezen odkrita med letoma 2000 in 2007.
Raziskava je tudi pokazala, da so pri preživetju po diagnozi rak med državami precejšnje razlike. »Pestrost dolžine preživetja kaže, koliko je mogoče še izboljšati preživetje,« je opozorila Maja Žakelj Primic, vodja Registra raka pri Onkološkem inštitutu Ljubljana (OI).
Umrljivost pada
Razlike v preživetju je mogoče pripisati razlikam v organizaciji zdravstvenega varstva, temu, v katerem stadiju je bolezen odkrita, ter tudi temu, kako v državah registrirajo te bolezni. Preživetje pri nas poslabšuje dejstvo, da je pri mnogih bolnikih diagnoza postavljena pozno, ko je bolezen že napredovala in je zdravljenje manj uspešno. »Morda so ljudje neozaveščeni, poleg tega rak še vedno predstavlja stigmo in si ne priznajo, da imajo to bolezen. Ko pa že pridejo do osebnega zdravnika, se diagnoza postavi pozno, morda tudi zaradi dolgih čakalnih dob za preiskave,« je možne vzroke nanizala Žakelj-Primičeva. Kažejo se tudi neenakomerna obravnava bolnikov med bolnišnicami in različne možnosti dostopa bolnikov do multidisciplinarne obravnave. Zato je eden od ciljev državnega programa za obvladovanje raka prav to, da raka zdravijo le v večjih bolnišnicah, manjše bolnišnice pa naj se usmerijo v zdravljenje drugih bolezni.
Podatki Registra raka sicer kažejo, da je leta 2010 za rakom pri nas zbolelo 12.896 ljudi, umrlo pa jih je 5900. Ocenjujejo, da je bilo letos že več kot 14.000 novih bolnikov. Obolevnost za rakom se je v zadnjih 20 letih skoraj podvojila. Ker je rak večinoma bolezen starejših ljudi, gre vse več te bolezni pripisati dejstvu, da so ljudje vse starejši in imajo priložnost dočakati svojo bolezen – in ne morebiti škodljivim dejavnikom iz okolja, je jasna Žakelj-Primičeva. Najpogostejše vrste raka pri nas so rak prostate, kožni rak (brez melanoma), rak debelega črevesa in danke, pljučni rak in rak dojke; za temi boleznimi oboli več kot 50 odstotkov bolnikov. Na drugi strani je množica redkejših rakavih bolezni, za katere ni na voljo tako učinkovitih načinov zdravljenja. Spodbudno pa je, da se manjša umrljivost zaradi raka, ker kaže na večjo uspešnost zdravljenja.
Zasuti z bolniki
Finančna luknja v zdravstvu doslej ni vplivala na zdravljenje bolnikov, Janez Remškar, direktor OI, kjer te dni praznujejo 75 let delovanja, pa upa, da bo tako tudi ostalo. Ambulantna obravnava bolnikov, ki jih napotijo na OI, je zelo hitra, bolnike obravnavajo najpozneje v tednu ali dveh. Obravnavo jim uspe zagotavljati v okviru idealnih ali še sprejemljivih čakalnih dob, je povedal strokovni direktor Janez Žgajnar, četudi število bolnikov zelo narašča. Tako so lani opravili 114.785 ambulantnih pregledov; operirali so 2899 bolnikov in obsevali 6465 bolnikov. Najbolj se je v petih letih povečala količina dela v sektorju internistične onkologije (za kar 38 odstotkov), tudi zaradi izjemnega porasta indikacij za sistemsko zdravljenje (kemoterapija), na kar niso bili kadrovsko pripravljeni. Število osebja jim je uspelo povečati, tako da danes laže obvladujejo potrebe.
»Najpomembnejši strokovni dosežek zadnjih petih let je, da je OI v tem času na tistih področjih onkologije, ki jih pokriva, opravil vse delo, ki ga je narekovalo stanje obolevnosti za rakom v Sloveniji,« je še povedal Janez Žgajnar.