Vzgoja stoika je pravzaprav delo, natančneje edini rokopis barona de Teive, enega izmed Pessoovih heteronimov, ki je bil javnosti odkrit šele posthumno; skupek zapisov s pomenljivim podnaslovom Nemožnost ustvarjanja višje umetnosti je v zdaj znani obliki (iz katere izide tudi slovenski prevod Mojce Medvedšek) tako doživel objavo dolgo po avtorjevi smrti. Odkritje rokopisa zabeleži sam Pessoa, ki kot baron v svojem fragmentarnem pisanju pojasni vzrok za neuresničitev zamišljenega literarnega ustvarjanja, (podnaslovno) nemožnost, ki je ne gre, kot opozori Miklavž Komelj, razumeti kot nemoč – prav tako kot ne gre oznake »edini« brati v številčnem pomenu (enega samega ohranjenega rokopisa), saj baron svetu ne more »več zapustiti nič drugega kot to«. Pisec tega »preprostega pojasnila« se odloči končati svoje življenje, sam naslov pa označi princip, po katerem pri tem postopa.
Kaja Tokuhisa (z dramaturginjo Mirto Zajc) baronove (nekoliko skrčene) razlage ne postavlja v obliki nekakšne monodramske izpovedi – za izpoved v njegovih fragmentih niti ne gre, saj jih piše kot definicijo sebe samega, v želji, da bi zapustil »intelektualni razmislek o svojem življenju, notranjo sliko tistega, kar sem bil«. Osrednji baronovi figuri – natančno, v posredovanju Pessoovih misli prodorno in odrsko močno prezentno ga interpretira Aleš Valič – tako doda šest spremljevalcev (tri v ženski, tri v moški podobi), ki se iz služabnikov sproti levijo v druge vloge, a naj bi se pravzaprav pokazali kot nekakšni baronovi alter egi. S tem postavitev razprši njegovo osebo (in morda spomni na Pessoovo heteronimno ustvarjanje); fragmentarnega pisanja tako ne pelje v enem toku, temveč ga cepi in vzpostavlja tudi določeno interakcijo, v stiku glavnega s preostalimi liki pa se za hip lahko obenem zarišejo baronova razmerja z drugimi (denimo z materjo, na katero je bil močno navezan). Vendar gre pri tem bolj za ilustracijo, pa tudi sicer podajanje ni psihološko; uprizoritev rokopisa, ki razgrne odločitev o samoukinitvi, preveva hlad, s katerim nam jo baron čustveno neprizadeto posreduje, njegova kronika pa se odvije v ozračju obrednega značaja.
Oder in avditorij nista ločena na povsem običajen način, čeprav je večina dogajanja postavljena na prizorišče frontalno pred občinstvom, ki ga (in z njim barona) scenograf Marko Japelj obda z velikimi stenami; te s svojimi odprtinami ponujajo likom možnost, da se nenadoma pojavijo, obenem postanejo tudi projekcijska površina za bolj ali manj sporočilne, ponekod povsem, drugod manj jasno razberljive vizualije Gašperja Brezovarja. Uprizoritev pa igralci, ki ob vstopu v dvorano gledalcem delijo notico o baronovem samomoru, z zaključnim povabilom k razmišljanju (o življenju, resnici, razumevanju) sklenejo na pripravljenih sediščih med občinstvom, ki se od drugih razlikujejo v stilu prevladujoče črno-bele podobe celote. To upošteva tudi kostumografija Nataše Recer, ki sicer z »necelostjo« kostumov na svoj način zaznamuje več delov ene osebe.
Vzgoja stoika v režiji Kaje Tokuhisa tako prisluhne naravi izbrane predloge; ob vsem izkazanem premisleku v podajanju pa se vendarle zdi, da bi bilo lahko namesto ubiranja določenih estetskih principov z denimo vnosom nepotrebnega materiala, kakršna je intervencija v portugalščini, raje v ospredju grajenje na avtorsko izrazitejših uprizoritvenih prijemih.