Tako se začne ena od 25 zgodb bolnikov, ki so oboleli za kakšno od oblik hudih krvnih bolezni. Knjigo z naslovom Zgodbe iz šestega nadstropja – v šestem nadstropju UKC Ljubljana je namreč Klinični oddelek za hematologijo, kjer so se vsi ti bolniki zdravili – je izdalo Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi. Bolniki opisujejo, kako se je vse skupaj začelo, kako je potekalo zdravljenje, kako so ob tem razmišljali in kaki občutki so jih obhajali, ko so izvedeli za hudo diagnozo, in danes, ko je najhujše že za njimi. O tem govorijo že naslovi nekaterih zgodb: Bolezen mi je spremenila življenje, Zdravje, največje bogastvo, Moja vrnitev, Skupna zmaga, Zmagala sva v boju z boleznijo, Sedaj je vsak dan lep, Maraton ljubezni, Za ozdravitev se moramo najprej odločiti sami... in druge. Kot zapiše v uvodu urednica knjige in predsednica društva Majda Slapar, se pisci zgodb niso ustrašili težke življenjske izkušnje, uspešno so prestali zdravljenje hude krvne bolezni, to svojo izkušnjo pa so bili pripravljeni deliti z vsemi tistimi, ki se danes soočajo z boleznijo. Upajo in verjamejo, da bo njihova izkušnja marsikomu odprla nove poti razmišljanja k poti ozdravitve. Ko se srečamo s težko življenjsko izkušnjo, kot je huda bolezen, se vedno vprašamo: Zakaj? Zakaj se to dogaja prav nam, kaj vse je bilo narobe, da smo se znašli v objemu bolezni, iz katerega ne vemo, ali bomo lahko odšli? Človeku se v takem trenutku postavlja veliko vprašanj, na katera nima odgovorov. Ve samo, da je zbolel, da se mora začeti zdraviti, da zdravljenje ne bo lahko, da bo dolgotrajno, da mora v zdravljenje vložiti vse svoje moči, da mora skupaj z zdravstvenim osebjem začeti skupni, mogoče najtežji boj v njegovem življenju in da ne sme obupati. V knjigi so zbrane zgodbe ljudi, ki pričajo, da le ni vse tako hudo, kot se zdi na začetku, in da ima novi bolnik veliko možnosti za uspešno zdravljenje in ozdravitev – kljub vzponom in padcem, ki vedno spremljajo dolgotrajno in hudo zdravljenje.lo
Niso se ustrašili težke življenjske izkušnje
»Pisalo se je leto 2002, zima se je prevešala v pomlad, ko sem dobil prvi prehlad. Spremljalo ga je kašljanje, smrkanje, povišana temperatura, potenje in precejšnja utrujenost. Bil sem tudi zelo bled, skoraj že siv v obraz. Ker sem bil prepričan, da gre za čisto običajen prehlad, sem začel s samozdravljenjem: veliko čaja, medu, vitamina C in počitka, kolikor mi ga je delo dopuščalo. Ker čaji niso pomagali, sem poskusil še z antibiotikom. Kakšen dan sem se počutil malo bolje, potem se je vse skupaj ponovilo. Po mesecu dni sem se končno odločil, da obiščem zdravnika. Pregled krvi je pokazal. da je z menoj nekaj hudo narobe. Levkociti so bili močno povečani, trombocitov pa skoraj ni bilo. Zdravnica se je odločila, da me je treba urgentno peljati v bolnišnico Jesenice. Nemudoma so me pogledali, mi dali transfuzijo krvi in se posvetovali z zdravniki iz Hematološkega oddelka Kliničnega centra v Ljubljani. Za tri dni so me poslali domov. Imel sem ravno dovolj časa, da sem se pozanimal, kaj bi z mano lahko bilo narobe. Presenečen sem bil, da sem novico, da imam levkemijo, sprejel brez posebnih problemov.«
Zgodbe iz šestega nadstropja Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi Mengeš, 2013
