Svojevrstno presenečenje je torej spremljevalcem tokratnega vrha pripravil le Jörg Asmussen, vplivni član izvršilnega odbora Evropske centralne banke (ECB), ki se je »zaradi družinskih razlogov« vrnil iz Frankfurta v Berlin na zanj obrobni in trikrat slabše plačani položaj državnega sekretarja na ministrstvu za delo. Asmussen je veljal za zagovornika tega, da ECB odkupi državne obveznice, zaradi česar je protestno odstopil njegov predhodnik, prav tako Nemec Jürgen Stark. Evropski finančni strokovnjaki so ga videli kot ključnega človeka pri premoščanju doktrinarnih razhajanj med nemško Bundesbanko, tamkajšnjim finančnim ministrstvom in evropskimi institucijami, vključno z ECB. Ker naj bi njegov položaj po napovedih zasedla sedanja viceguvernerka Bundesbanke Sabine Lautenschläger, ki v nasprotju z Asmussenom ECB in evropske komisije ne vidi v glavni nadzorni funkciji bodoče bančne unije, so na mestu ugibanja, da so družinski nagibi zaradi dveh malih hčera »oplemeniteni« tudi z željo nemških finančnih in političnih institucij po nacionalnem konsenzu o podobi evropske bančne unije.

V zasnovi te unije, ki jo je predsednik evropske komisije Barroso označil kot najpomembnejši projekt EU, so bili predvideni skupni nadzor nad bankami, pomembnimi za evropski finančni sistem, enotna pravila in skupna sredstva za sanacijo ali likvidacijo bank brez obremenjevanja davkoplačevalcev ter enotno jamstvo za denarne vloge. O zadnjem so za zdaj finančni ministri sprejeli le izhodišče, po katerem bodo v primeru bančnega bankrota še vedno zavarovane vloge do 100.000 evrov, dlje od tega pa niso prišli. Kako trdna pa bosta ostala dva stebra, bo predvsem zaradi nemškega vztrajanja odvisno od nacionalnih inštitucij, posledičnih že videnih špekulacij in dokazane nemoči davkoplačevalcev pri tem. Še en projekt EU, ki ga nenačelni kompromisi vodijo v slabe rešitve, ko bi bile boljše celo nikakršne.