V to rubriko bi nedvomno sodila tudi včerajšnja odločitev ustavnega sodišča, ki je z razveljavitvijo 12. člena zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize omogočilo, da bo nekdanji predsednik uprave NLB Marjan Kramar zaradi svojih domnevno neodgovornih bančnih poslov še enkrat nagrajen. Namesto da bi eden domnevno glavnih krivcev za večmilijardno bančno luknjo s svojim premoženjem povrnil vsaj delček škode, ki naj bi jo povzročil, mu bomo morali davkoplačevalci vrniti milijon evrov »nagrade« – skupaj z obrestmi.

Čeprav je bil zakon, ki je leta 2009 Kramarju odvzel sporno nagrado, po splošnem mnenju pravičen, pa je tedanja Pahorjeva vlada očitno pozabila, da sodna veja oblasti primarno ne odloča o pravičnosti, temveč po črki zakona. Ustavno sodišče je namreč svojo odločitev argumentiralo s tem, da je zakonodajalec »posegel v pravne položaje zavezancev povratno«, saj je bil zakon sprejet šele po tem, ko je Kramar milijon evrov že pospravil v žep. Ustava retroaktivnost pač prepoveduje, enako kot pri Zujfu z regresi ali pri Pahorjevi vladi z naknadnim poskusom zaustavitve izplačila plačnih nesorazmerij, za kar smo davkoplačevalci prav tako morali plačati dodatno ceno.

V tem smislu vsekakor drži obrazložitev, da »uvedba davka za nazaj ne more nadomestiti zakonskega urejanja sistema nagrajevanja članov poslovodstev in nadzornih organov« in da »odločanje o morebitni subjektivni odgovornosti posameznika zaradi opustitve dolžne skrbnosti ali zlorabe pooblastil pri opravljanju funkcije poslovodstva ali nadzora ne spada v presojo ustavnosti, ampak je lahko le predmet posameznih postopkov pred pristojnimi sodišči«.

Če lahko torej zakonodajalcu očitamo nepoznavanje ustave, pomanjkanje ustreznega nadzora v bankah in prenagljenost pri sprejemanju zakonov, pa lahko svojo kritiko usmerimo tudi proti sodstvu. Prepoved učinkovanja zakonov za nazaj ni absolutna – izjema lahko velja v primerih, če to zahteva javna korist.

V razmerah, ko živi pod pragom revščine kar petina Slovencev, ko zahtevajo delodajalci dodatna znižanja plač, ko vlado, stranke in parlamentarno demokracijo nasploh podpira vse manj ljudi, pomeni izplačilo milijonske nagrade osovraženemu bančniku dobesedno poziv k revoltu. Ker je težko verjeti, da bi bili ustavni sodniki zagovorniki revolucije, ki bi želeli s svojo odločitvijo spodbuditi k nasilnim protestom za pravičnejšo družbo, bi lahko marsikdo rekel, da javne koristi, torej pomena zaupanja v prav(ič)no državo, niso ravno upoštevali. Čeprav verjamemo, da so sodniki delovali po svoji najboljši veri in (predvsem) v skladu z ustavo, bo žal večina ljudi v tem videla zgolj pravno potrditev večne resnice, da so oblastniki nedotakljivi in da »raja« vselej potegne kratko.

Medtem ko je bila odločitev ustavnega sodišča glede Kramarjeve nagrade vendarle pričakovana, pa je skrajno nenavadna hkratna razsodba, da prisilno upokojevanje javnih uslužbencev ni neustavno in da je diskriminacija na podlagi starosti dopustna. Halo? Če je morda res, da »diskriminacija na podlagi starosti« ni v neskladju z našo ustavo, pa je vsekakor močno v nasprotju s splošnimi človekovimi pravicami, še zlasti pa s cilji pokojninske reforme, ki naj bi zahtevala daljše ostajanje na delovnem mestu. Ob tem je še zlasti sporno, da je zakon neustaven le glede žensk, saj »te še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine kot moški«. Vprašamo se lahko, kako se potemtakem ustavnemu sodišču desetletja ni zdelo diskriminatorno, da obstajajo za moške in ženske različni upokojitveni pogoji.