Če so se v letih po osamosvojitvi Slovenije samozaposlitve kot oblika dela zelo povečale, lokalne trgovine pa so rasle kot gobe po dežju, je delež samozaposlenih v nadaljnjih letih nekoliko upadal. Vse do leta 2009, ko je začel naraščati, opažajo na Statističnem uradu RS, in že leta 2010 je bilo med vsemi delovno aktivnimi pri nas 12,4 odstotka samozaposlenih. Kot delni razlog za to navajajo program za subvencioniranje novih samozaposlenih, ki ga je začel v tem obdobju izvajati Zavod RS za zaposlovanje. »Drugi razlog, in ta je najbrž še bolj kot subvencije vplival na vse več samozaposlenih, so novi načini zaposlovanja pri delodajalcih; ti namreč večinoma raje zaposlijo koga, ki ima status s. p., kot da bi z delojemalcem sklenili delovno razmerje. Tak način zaposlovanja delodajalcem omogoča, da lahko s samozaposlenim hitreje prekinejo sodelovanje, obenem pa imajo do njih manj obveznosti, kar zadeva odmor, dopust, izobraževanje in podobno,« ugotavljajo pri Statističnem uradu RS.

Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, postreže z najnovejšimi podatki: »Avgusta 2013 je znašalo skupno število samozaposlenih oseb že več kot 64.000.« Zorko opozori, da lahko v roku dveh do treh let pričakujemo izredno veliko število »obubožanih samozaposlenih«, to je tistih ljudi, ki so v svet samozaposlitve vstopili premalo izobraženi, s premajhnim številom potrebnih informacij, ki ne poznajo vseh pasti podjetništva in se ne znajo »vesti« na trgu. »Velika večina se jih že dandanes komaj preživlja iz meseca v mesec, za preživetje pa nekateri pri bankah zastavljajo družinsko premoženje. Posledice tega bodo vidne v bližnji prihodnosti,« pojasni Zorko.

Lažne samozaposlitve

Veliko tistih, ki so bili na kakršen koli način prisiljeni odpreti s. p., o tem nerado javno govori, še posebno ker znajo delodajalci kaj hitro pokazati na pravo armado brezposelnih, ki se bo uslužno podredila njihovim zahtevam. Vzemi ali pusti, na kratko. Ko povprašamo na Zavodu RS za zaposlovanje, ali so seznanjeni s tovrstnimi praksami odpiranja s. p. pod krinko, se njihov odgovor glasi: »Če pride do situacije, ki jo omenjate, se zastavlja vprašanje, koliko kandidati za subvencijo sploh želijo o tem govoriti oziroma jim je v interesu, da to razkrijejo. Vsekakor je za obravnavo takšnih primerov na področju delovnih razmerij pristojen Inšpektorat za delo.« Ker gre pri tem za širše sistemsko vprašanje, kot povedo na zavodu, bi ga bilo smiselno (znova) obravnavati v dialogu med socialnimi partnerji, denimo na pobudo sindikatov.

Pa gremo k sindikatom. Andrej Zorko pojasnjuje trend večanja števila samozaposlitev, zlasti lažnih: »K temu je pripomoglo tudi ravnanje nekaterih delodajalcev, ki z namenom nižanja stroškov dela delavcem odpovedujejo pogodbe o zaposlitvi, istim delavcem pa predlagajo, naj odprejo s. p., in jim ponudijo v podpis pogodbo o opravljanju storitev. Po navadi za določen čas, na primer eno leto, z možnostjo podaljšanja, do katerega redko pride. S tem se vse breme prevali na samostojnega podjetnika, od plačevanja davkov in prispevkov do odgovornosti za opravljeno delo, bolniške odsotnosti… V praksi gre torej za prenos socialnih tveganj s podjetja na samozaposleno osebo. Ti ljudje običajno opravljajo delo kot s. p. le za enega naročnika, v skladu z njegovimi navodili in pod njegovim nadzorom. Seveda tudi v okviru dnevnega delovnega časa, ki ga odredi 'naročnik' storitve. Gre za ekonomsko odvisne delavce in za klasično izigravanje zakonskih določb.« Najpogosteje se tovrstna oblika opravljanja dela dogaja v storitvenih dejavnosti, vse pogosteje pa tudi v proizvodnih dejavnosti, pove Zorko. Gostinstvo pri tem ni izjema. »Primeri, ko lahko natakar ali natakarica, trgovski potnik dobi zaposlitev izključno v primeru, če odpre s. p., so vse pogostejši. Pristojni inšpekcijski organi pri preprečevanju tovrstnega izkoriščanja delavcev in njihovega gospodarskega položaja žal storijo premalo. Tako so ljudje postavljeni pred dejstvo, da morajo, če želijo opravljati delo in preživeti, enostavno pristati na tovrstno obliko opravljanja dela,« tako Zorko.

Da je pri mladih odprtje s. p. izredno pogost pojav in da ga vse pogosteje vidijo kot edino možnost opravljanja dela po koncu študija, potrdi tudi Zorko. Od leta 2008, ko je pri nas izbruhnila gospodarska kriza, pa do lani se je število mladih do 35. leta, ki so prejeli subvencijo za samozaposlitev, dvignilo z 851 leta 2008 na 2803 leta 2010 in padlo na 1453 leta 2012. Uradne številke povedo, da je država leta 2010 namenila več kot 19 milijonov evrov za subvencije, leta 2012 pa nekaj več kot 15 milijonov. Sem pa niso všteti mladi, ki so se samozaposlili brez subvencije – ta je znašala do sedaj 4500 evrov, prihodnje leto bo celo 5000 evrov, samozaposleni pa se s tem obveže, da bo imel dve leti odprt s. p. Naj še dodamo, da ohrani med vsemi v pogodbenem obdobju dveh let samozaposlitev okoli 85 odstotkov ljudi, več kot 60 odstotkov prejemnikov ohrani samozaposlitev najmanj tri leta in več kot 50 odstotkov najmanj štiri leta.

»Mladi so najbolj ranljiva skupina na trgu dela in družba bi morala najti poti, kako tiste, ki iščejo zaposlitev, na druge načine vključiti na trg dela, ne pa da se jih sili v odpiranje s. p. To tudi mi obsojamo,« so besede generalne direktorice Direktorata za trg dela in zaposlovanje na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Damjane Košir. Čeprav se število samozaposlenih iz leta v leto, predvsem v času krize, viša, pa Koširjeva pove, da je delež samozaposlenih pravzaprav ves čas enak in se zanj odloča od štiri do pet odstotkov vseh prijavljenih na Zavodu RS za zaposlovanje. »Število narašča, tako kot narašča število brezposelnih. Se pa pri mladih povečuje zanimanje za podjetništvo in tudi politika je naravnana tako, da se spodbuja podjetništvo med mladimi. To bi nas lahko samo veselilo,« so besede direktorice, ki jo dodatno opozorimo na lažne samozaposlitve. Na to odvrne: »Vsekakor ni dober znak, da se posamezniki odločijo za samozaposlitev, ker ni služb v realnem sektorju. Nismo naklonjeni, da se tako rešujejo primeri, ko bi moralo iti za sklenitev delovnega razmerja. Ne mislim, da ni vmes tudi kakšen tak primer, a s samozaposlitvami država noče reševati problema brezposelnosti. Človeku, ki nima namena biti podjetnik, a se odloči za tako stvar, da si zagotovi preživetje, s tem le ustvarjaš težave. Zadnjič sem poslušala oddajo, v kateri je ženska rekla, da se je odločila za samozaposlitev zato, ker mora plačati položnice. To ni pravi ukrep za takega človeka in to je treba preprečiti. Nasploh te reči zelo slabo rešujemo in posamezne profesionalne skupine bi morale znotraj sebe videti, kaj se da narediti in kako najti rešitve.«

Socialni dumping

Žal večina posameznih skupin raje greje svoje stolčke, kot da bi vsaj trudila iskati rešitve znotraj sebe. Zato mora država nujno začeti regulacijo tega problema. »Eno rešitev je prinesel zakon o delovnih razmerjih, v katerem so posebne določbe – če se izkaže, da gre za elemente delovnega razmerja in se delo izvaja za enega samega naročnika, se taki osebi prizna, da ima določene elemente delovnega razmerja. Sicer pa imamo stvari kar dobro regulirane, a ves čas razmišljamo le o tem, kako jih bomo izigrali. V tej državi bo moralo zavladati drugačno ozračje, saj s predpisi ne moreš rešiti vsega,« še pove Koširjeva. Andrej Zorko pa navrže vrsto ukrepov: »Vsekakor bi veljalo takoj pristopiti k oblikovanju in sprejetju zakona, ki bi urejal položaj ekonomsko odvisnih oseb in strogo sankcioniral tiste delodajalce, ki posamezno delo opravljajo s samozaposleno osebo in ne z delavcem na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri tem govorim o delu in ne o opravljanju storitve, ki je časovno omejena in trajno ne sodi v delovni proces delodajalca. Morali bi opredeliti posebno problematične sektorje in določiti minimalne urne postavke za opravljanje storitev znotraj posamezne dejavnosti, na primer gostinstva. Odločilno pri tem je, da se ta minimalna urna postavka upošteva pri javnih naročilih, saj se s tem daje dober zgled. Trenutna politika samozaposlovanja, zlasti neprostovoljnega samozaposlovanja, pomeni izredno velik socialni dumping, povečuje nelojalno konkurenco, izkoreninja solidarnost, povečuje izključevalnost, pomeni pritisk na nižanje plač zaposlenih delavcev na podlagi pogodb o zaposlitvi in je 'napad' na delavske pravice.« Družbene vrednote pa so danes že precej porušene. Najbolj pri tistih, ki poskušajo sistem izigrati, delodajalcih, ki silijo posameznike, da odprejo s. p., in navsezadnje tudi pri tistih, ki s. p. odprejo, čeprav vedo, da to zanje ni rešitev, temveč le voda na mlin delodajalcu.