Staršem je počil film, kajti otroci so že na sami prireditvi začeli neusmiljeno jokati za pravkar izbrisanim Božičkom, nekateri so obnemeli in po enem tednu še vedno ne govorijo, še bolj besni pa so tisti starši, ki so že zapravili premoženje za božična darila, ki naj bi jih za božič zdaj že pokojni Božiček metal skozi sicer mrzle dimnike, saj mnogi nimajo za kurjavo. Stari vikar se je v svoji čumnati spraševal, kaj mu je bilo tega treba samo nekaj mesecev pred upokojitvijo. Do konca pa ga je zlomilo spoznanje, da je v temeljih zamajal kapitalistično družbenoekonomsko ureditev.

Svet je resda navadna globalna vas, toda opremljena z najsodobnejšimi sredstvi za komuniciranje, in ni minilo niti 24 ur, ko je po e-pošti, twitterju in facebooku vest o pokojnem Božičku iz Wiltshira zaokrožila po vsem svetu in povzročila tektonske premike v svetovni proizvodnji in trgovini, na borzah in v bankah. Vest so najprej z navdušenjem sprejeli menedžerji, lastniki vsega, kar leze in gre, delodajalci in tajkunčiči. Najraje bi kušnili vikarja na plešo. Namreč, če Božiček ne obstaja, potem res ni razloga, da bi zaposlenim dali božičnico, in ni nobenega razloga, da bi bil božič še naprej dela prost dan. Kristusovo rojstvo, ki je tako in tako samo še modni dodatek božiču, pa lahko, če že hoče, vsak doma proslavi tiho, skromno – po službi. Tako je vest iz Anglije razumel tudi moj delodajalec in božičnice ne bom dobil, pa še delal bom za božič. Bo pa zato več denarja za dobiček.

Toda hudič pri teh tektonskih premikih je v tem, da ne gredo in ne rušijo samo v eno smer. Za glavo so se prijeli trgovci in proizvajalci igrač ter preostalega božičnega kiča, ki si vsako leto z milijardami dobička nekako popravijo krvno sliko svojih financ. Kitajci, denimo, ki osebno nimajo nobene zveze z božičem, že ves teden preverjajo, ali nemara Božiček ni samo bolan, kajti prav Božiček je bil vendarle največji naročnik igrač in zanj so delali v zadnji kitajski vasi pod Himalajo. Slabo je postalo tudi bankirjem, kajti v času božiča je narod kupoval kot neumen, da so se kreditne kartice skorajda kadile. Če pa Božička ni, zakaj bi kupovali tone neumnosti.

Finska vlada bo verjetno z izredne seje poslala premierju Cameronu ostro protestno pismo, ker so v Veliki Britaniji ubili za Sasujem Salinom največjega sina Finske. V Hollywoodu bo pol filmskih studiev zaprlo vrata, kajti lahko posnamejo samo še nekaj filmov o Božičku, bolje rečeno o njegovi smrti; denimo, kako se je s sanmi zaletel v trboveljski dimnik ali pa je kot skriti verižni kadilec počasi umiral za rakom. Pa še te glede na vsebino lahko predvajajo zgolj v petek, trinajstega, ne pa, tako kot doslej, vsak večer od avgusta do silvestrovega s prekinitvami za oglase na vsakih pet minut. Samo tam daleč v Sibiriji se navdušeno treska po trebuhu stari dobri dedek Mraz, ki ga niti Stalin ni mogel ubiti. Končno se je znebil ideološke konkurence, te trgovske reinkarnacije Jezusa.