Odvzem otrok – to se zdi ena najhujših mor staršev vsega sveta. Je arhetipski strah pred plenilskimi vojskami, ki so pobirale otroke in jih spreminjale v vojake, tako v daljni zgodovini kot že desetletja na najbolj tragičen in množičen način v današnji Afriki. Je strah pred kolonialnimi zavojevalci, ki so otroke pobirali za delovno silo, in strah pred mafijo, ki jih danes spreminja v belo blago, »darovalce« organov…

Ob teh nasilnih odvzemih je skozi zgodovino potekal tudi sistemski, tak, ki sta ga določala vladajoča kultura in družbeni položaj: otroke so oddajali v poroko, v vojsko in v samostane v imenu višjih ciljev, kot so širjenje moči, participacija v državnih/vojaških službah, varovanje devištva kot tržnega blaga, družinski prispevek Cerkvi ali odstranitev neljubih dedičev. In potem je bil tu še najbolj množičen začasni odhod otrok iz družine, internati, laične in cerkvene izobraževalne ustanove, produkcijske hiše zaželenega tipa ljudi, ustrezno ideološko profiliranih bodočih vojakov, politikov, izobražencev za moške, in boga-, gospodarja- in možaboječega se za ženske. Vladajoča ideologija, posvetna in cerkvena, je otroke dolga stoletja razumela kot lastnino in kot glino, iz katere je proizvajala svoje izvajalce in posnemovalce. Intimna družinska razmerja so bila prejkone moteč element tega procesa oblikovanja človeka po meri države in/ali vere.

Ko se je pred kakšnimi tristo leti začel oblikovati pojem posameznika kot neodvisnega in avtonomnega bitja, zmožnega družbene in politične participacije, se je vprašanje oblikovanja takšnega neodvisnega državljana zastavilo v novi luči. Postopoma se je začela oblikovati tudi zavest o posebnih pravicah otrok, ki so zaradi svoje ranljivosti še bolj ogroženi kot odrasli in jim je zato treba posvečati tudi večjo družbeno skrb. Šele s temi spremembami se je država vzpostavila tudi kot instanca, ki lahko otroka zaščiti tudi pred tistimi, ki so mu najbližji, se pravi pred starši. Ti niso več a priori tudi najboljši skrbniki otrokovih interesov, kot jih definira družba.

Ta definicija je seveda spremenljiva in se od družbe do družbe razlikuje, v grobih črtah pa v zahodni kulturi predstavlja pravico do življenja, varnosti in telesne nedotakljivosti, zdravja, izobrazbe in družbene integriranosti; ena izmed otrokovih pravic je tudi izražanje mnenja. Kadar so pravice kršene, je država prek inštitucij dolžna otroka zaščititi.

Poseg države v družino je skrajni ukrep, kjer se tehtata svoboda staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojimi običaji, nazori, vero, in pravica otroka, da ni popolni ujetnik teh običajev, nazorov ali vere, ki mu lahko povzročajo škodo. Obrezovanje deklic je običaj, ki je zaradi svoje brutalnosti prepovedan, obrezovanje dečkov je v nemuslimanskih in nejudovskih okoljih plod številnih polemik. Pretepanje otrok je ponekod del zasebnosti, v katero država ne sme posegati, drugje predmet zakonske prepovedi ali vsaj burnih razprav. Vera je človekova osnovna pravica, toda izganjanje hudiča je v ZDA v zadnjih letih povzročilo že kopico otroških smrti.

Tehtanje argumentov za odvzem otrok je zato izjemno težka in odgovorna naloga, ki se mora do zadnje podrobnosti držati tako protokola kot skrajne tenkočutnosti, saj imata tako ukrepanje kot neukrepanje posledice. Pri klasičnem družinskem nasilju, povezanim z alkoholom in revščino, ter pri spolnih zlorabah se večkrat zdi, da ukrepi pridejo (pre)pozno, kot bi socialni delavci do nasilja včasih imeli večjo mero strpnosti od tiste, ki jo ima družba, pri spolnih zlorabah pa ne zaznajo dovolj hitro simptomov. V primerih fanatičnega verskega in newagevskega odklanjanja javnih zdravstvenih in šolskih ustanov pa je presoja škode bolj zapletena, razen kadar se konča tragično, s smrtjo otročkov.

Kje so torej meje?

Ne vera, ne nazor, ne običaji nam ne dajejo pravice, da bi otroku onemogočili zdravo življenje in možnost spoznavanja drugih in drugačnih načinov obstoja. Ena izmed najbolj utečenih poti za takšno socializacijo je poleg soseske še vedno vzgojno-izobraževalni sistem od vrtca do fakultete (ne glede na vso upravičeno kritiko, ki jo temu sistemu namenjamo). Republikanska šola ni bila izumljena, da bi zradirala razlike med posamezniki, temveč da bi jim omogočila skupni imenovalec, ki jim bo, ne glede na siceršnje razlike v socialnem statusu, veri, nazorih in običajih, omogočal državljansko sobivanje in vrednote, ki ga omogočajo. Da je ta šola laična, je nujni pogoj njene inkluzivnosti in strpnosti. Če namreč šole ne bi bile laične, bi imeli ali segregacijo otrok po posameznih verah ali pa bi se v njih za otroške duše pulili konkurenčni katoliški, protestantski in muslimanski duhovniki. Da je šola ne le učilnica, ampak socialni bazen, v katerem se otrok seznanja z razlikami, so dokaz prav besede očeta, ki so mu minuli teden odvzeli otroke. Težave s starejšimi otroki, pravi, so se začele po tistem, ko so končno začeli hoditi v šolo: »Otroci so dobili krila, začeli so napihovati svoje pripovedi, se izogibati molitvam ter postajali čedalje bolj neposlušni.« Končno, bi lahko rekli. Kajti prav za to gre: otroci se morajo upirati avtoriteti in zahtevati argumente za vsiljena pravila, morajo biti tudi neposlušni, če naj zrastejo v avtonomne ljudi, ki ne bodo slepo podložni prav vsakemu »bogu«, ki bo prišel mimo, pa naj mu bo ime Bog, potrošništvo ali reality show. In – otroci imajo krila, točno tako, in hvala bogu. Tega vitalističnega principa jim ni mogoče do konca zatreti, razen če jih po fritzlovsko narediš za dobesedne jetnike svojih lastnih idej in potreb. Sicer pa vsi otroci prej ali slej odfrčijo, eni bolj in drugi manj opremljeni za življenje »zunaj«. Najmanj tisti, ki jih starši jemljejo za talce svojih blodenj.