Ne moreš prepoznati in razumeti, zakaj je take vrste človek najhitrejši. Kajti dejansko ti je lahko jasno samo, da je najbolj izpostavljena brazda, ki jo njegova glava reže v gladino, prva. Vsaj laik to težko prepozna. Ker se vse dogaja pod vodo in si še zgrešenega vtisa ne moreš ustvariti. Lahko si ga na primer pri skokih v vodo, ko skakalca vendarle vidiš med padanjem in nekako po svoje oceniš umetelnost njegove izvedbe. Tudi pri drsanju, tekih in pri marsikaterem početju. Pri plavanju ne.

Bržkone moraš biti za spremljanje plavanja bodisi plavalec, sorodnik katerega od njih ali pač strasten navijač oziroma privrženec discipline. Sicer enega najbolj globalnih športov, ki se ga udeležujejo ljudje z zares vsega sveta, prav tako pa tudi enega najbolj bazičnih ter rekreativno najbolj zdravih športov. No, sam vseeno spadam med ljudi, ki smo si kot ene redkih plavalnih tekem zares ogledali zgolj plavanje obeh bratov Petrič. Ki Borutom sploh ponujata dodatne olajšave. Še danes, kadar kak južnoslovanski brat slabše dojame to ime, kar pa ni tako nenavadno, se lahko izgovoriš nanj. Na Boruta Petriča. Plavanje je torej šport, pri katerem v tekmovalcu dejansko lahko uživaš takrat, ko sprejema kolajno, oziroma na uvodni predstavitvi. Ta pa je po drugi strani najbolj imenitna med vsemi športi.

Saj se tudi še katere druge športnike pred začetkom tekme predstavi posamično, tako da se kamera seli od enega do drugega, vendar pa tako frajerski, kot so pri tem uvodnem ritualu plavalci, ni nihče drug. Neke posebne, »frikovske« gibe premorejo. Neki fetiš fokusiranosti jih krasi. Odsotnost, s katero dvignejo roko v pozdrav, ko jih napovedovalec napove. V kopalnem plašču, že s kapico na glavi, morda tudi s slušalkami z glasbo (ali čimer koli spodbudnim že) v ušesih. Večinoma se ne nasmihajo. Srepi in robotsko neodzivni so. Pilotski. Vesoljski. Druga bitja. Kul. Počlovečijo se šele na cilju. Ko morda celo že snamejo kapico z glave.