Postopanje ministrstva je mogoče odobravati v eni sami potezi. Ker je razpolagalo z manj sredstvi, se je ta odločilo razdeliti med manj prejemnikov, namesto da bi jih pretirano drobilo. Nepodprtim producentom in samostojnim ustvarjalcem, ki se jim obeta manj dela, to ne more biti v tolažbo, a za porabnike kulture to ni nujno katastrofa. Ni nam namreč v interesu preveč razpršena podpora kulturi, saj drobiž le po pomoti daje vrhunske rezultate. Pošvedrani romantični mit o lačnem umetniku zlonamerno govori nasprotno.

A vsak rez države v neodvisno kulturo zame kot državljanko in porabnico kulture prinaša predvsem negativno informacijo. Ministrstvo je namreč ponovno rezalo tam, kjer je snov najmehkejša in kjer se mu ni treba spopasti z organiziranim sindikalnim odporom. Kot državljanko in porabnico kulture me žalosti, ko vidim odjedanje financiranja najbolj ranljivemu segmentu, polju, kjer deluje največ samozaposlenih, namesto da bi ministrstvo sredstva za nevladno kulturo zagotovilo z optimizacijo delovanja mnogo razkošneje financiranega javnega sektorja v kulturi. Aktualni rezi vse bolj utrjujejo misel, da je zaveza kulturne politike k izboljšanju položaja nevladnih organizacij in samozaposlenih zgolj deklarirana. Da se ministrstvo pod vodstvom Uroša Grilca v konkretnih potezah oddaljuje od obljubljenega novega kulturnega modela, doslej temelječega na obilnem javnem sektorju in podhranjeni neodvisni sceni.

Poseben izziv za nevladno kulturo, kadar je na udaru, je prikazovanje realne slike. Ne bi je smela zamenjati instant strategija tolčenja po prsih za vse pretekle zasluge, ker ta v našem miselnem okolju enostavno ne more voditi k naklonjenemu javnemu mnenju. Priznanja in mednarodna prepoznavnost zgovorno pričajo o preteklem delu, a niso nobeno zagotovilo za kontinuirane vrhunske programe. Kulturniki si ne delajo nobene usluge, če svojo upravičenost do javnega financiranja utemeljujejo kot zlate abonmaje, saj o »večni pravici« ne govori noben zakon, nobena resolucija, noben kulturni program. Nekdo nekoliko zaspi, drugi ga prehiti po levi ali desni.

Neodvisna kultura mora opustiti čustvene reakcije, saj te sprožajo zgolj privoščljive odzive, in se opreti na trde finančne podatke, saj ti govorijo izključno v njen prid. Na zlatem abonmaju ni ona, zlati abonenti so naša institucionalna gledališča, muzeji, galerije, arhivi in drugi javni zavodi. Vsak rez v kulturi naj bo priložnost za vprašanje, kaj dela kulturna politika za to, da omogoči in ohrani najboljše od obeh polov kulture: tistega s sindikatom in tistega brez.