V njunem rojstnem mestu Maglaj je šport številka ena in tudi dvojčka Burić (rojena 20. novembra 1990) sta pristala v športu. Na nagovor prijateljev ter očeta Eldarja (diplomirani ekonomist) in mame Zijade (v srednji šoli je igrala rokomet) sta se odločila za rokomet, po nasvetu staršev tudi zato, ker sta bila malce debelušna. Sprva sta oba želela biti vratarja, potem pa je ta vloga pripadla Benjaminu, Senjamin pa je postal krožni napadalec. »Sprva sem bil tudi jaz vratar, a za oba ni bilo prostora v golu, ker sva oba želela biti na igrišču. Zato sem se odločil, da bom pivot, ker je Benjamin pri teku precej len in mu je zato lažje v golu,« v šali pravi 197 centimetrov visoki in 100 kilogramov težki Senjamin Burić, z Benjaminom pa imata še dve leti starejšega brata Kenana, ki je absolvent na fakulteti in se ni nikoli resno ukvarjal s športom.
Po končani srednji šoli v Maglaju je bila njuna naslednja rokometna postaja Izviđač iz Ljubuškega v Hercegovini. Tam sta bila tri leta in pol, potem pa je prišlo do prekinitve sodelovanja. »Klub je imel v rokah zasebnik, v čigar podjetju je prišlo do krize. Na začetku prejšnje sezone je vsem igralcem znižal plače. Midva sva pristala na to, ker sva želela igrati v Izviđaču do konca sezone in ker nama je bilo v Ljubuškem všeč. Lastnik kluba je nato sredi sezone odpustil štiri ali pet igralcev, a ne na lep način – dobesedno nagnal nas je,« se spominja Senjamin. Klub je vseeno zahteval odškodnine za igralce (zanju in še za enega igralca skupaj 96.021 mark, čeprav mu je po pravilnikih pripadalo le 11.250), zadeva se je znašla tudi na EHF, vse skupaj pa se je vleklo skoraj do zadnjega dneva prestopnega roka: »Šef kluba je gledal le na svoj denar in interes ter vse delal na lastno roko. Klub nama je samo nagajal in naju skušal onemogočiti, da bi zamudila prestopni rok in da ne bi mogla iti v kakšen drug klub. Nisva mogla niti trenirati niti igrati tekem. Bilo je grdo, a se je dobro končalo.«
Občutek, kot da gre za kitajščino
Zadnji dan prestopnega roka sta odšla v Borac iz Banjaluke (skupaj z njima je odšel tudi Dejan Malinović, zdajšnji igralec Maribora), s katerim sta v minuli sezoni osvojila tako naslov državnega kot pokalnega prvaka BiH. »Iskala sva le klub, v katerem bi lahko odigrala drugo polovico sezone. Borac je bil najboljša izbira, že pred novim letom pa sva se že vse dogovorila z Gorenjem,« pojasnjuje Benjamin Burić, ki je od Senjamina starejši petnajst minut, centimeter nižji (196) in pet kilogramov lažji (95). Njuno rokometno pot je dolga leta spremljal Tomaž Juršič, zdajšnji direktor velenjskega kluba, ki ju je prvič opazil na EP 2008 za kadete na Češkem, ko je bil še selektor reprezentance Slovenije. Z Gorenjem sta podpisala pogodbo 2 + 1, fanta z vzdevkoma Benko in Senko pa pravita, da je bila njuna odločitev za Velenje zadetek v polno.
»Ko sva prišla v Slovenijo in sva poslušala, ko so se ljudje pogovarjali med seboj, nisva razumela niti besede. Imela sva občutek, kot da govorijo kitajsko. Pred prihodom v Slovenijo sva bila prepričana, da sta si naš in slovenski jezik zelo podobna, zato je bil šok še večji,« opisuje Benjamin, zdaj pa sta se s slovenščino že spoprijateljila: »Razumeva skoraj vse, govoriva pa ne. Rada bi se naučila slovenščine, ampak v Velenju se je ne moreš. Ker so okoli naju skoraj sami 'naši' ljudje, haha.« Prihajata iz države, v kateri se dobro je in v kateri je hrana z žara kraljica kulinarike. V Velenju se prehranjujeta v hotelu Paka, Senjamin pa v smehu pravi: »Šefica kuhinje je najina rojakinja, tako da ni panike. No, hrana je dobra in okusna, izbira je velika, poleg tega pa sploh nisva izbirčna. V Sloveniji so nama najbolj všeč štruklji. Čevapčiči? Tu jih skoraj ne jeva, ampak čakava, da bova šla v Bosno in se jih najedla.« Pri pijači prisegata na kavo in vodo, po tekmi si privoščita pivo, občasno tudi kozarec črnega vina.
Nikoli ne brani bratovih strelov
Zaradi številnih rokometnih obveznosti skorajda nimata prostega časa (njuna najljubša hobija sta pitje kave s prijatelji in spanje, šaljivo namigne Senjamin), v zadnjih petih mesecih pa sta bila le enkrat doma, ko sta odšla na reprezentančni zbor. Prav tako so bili samo enkrat na obisku v Velenju njuni starši, Senjamin pa priznava: »V Velenju se odlično počutiva. Že nekaj let sva od doma in tega sva se navadila. Prav tako nihče od naju ni tip človeka, ki bi vsak prosti trenutek tekel domov, seveda pa to ne pomeni, da ne pogrešava staršev oziroma oni naju.« Posebnih ritualov pred tekmo nimata (Senjamin meni, da bi se mu zaradi številnih tekem še zmešalo od tega), imata pa posebno navado že od začetka kariere. »Med ogrevanjem pred tekmo nikoli ne branim bratovih strelov. Samo primem njegovo žogo in mu jo vrnem, nikoli pa je niti ne poskušam braniti,« razkriva Benjamin.
Po videzu sta si neverjetno podobna, a pravita, da le na prvi pogled. »Na začetku naju je težko ločiti. Mogoče bi šlo po tem, da imam jaz malce razmika med sprednjima zoboma, brat pa ne, haha. Poleg tega je on tudi težji in obilnejši. A že po enem tednu naju ljudje ločijo. No, sva si pa različna po značaju: jaz sem bolj temperamenten, on je mirnejši. Če bi bila enaka, to verjetno ne bi bilo dobro. Morebiti se prav zaradi tega odlično dopolnjujeva,« opisuje Benjamin, čigar športni idol je španski nogometni vratar Iker Casillas. »Poslušava enako glasbo. Poslušava vse, izjema so le 'težki narodnjaki'. Tudi slovensko glasbo poslušava, ob prihodu v Velenje pa je bil prvi komad, s katerim so naju seznanili, tisti z naslovom Ti, ti, moja rožica. Imava tudi enak slog oblačenja. Ko nakupujeva, gre v kabino na preizkušnjo oblačil le eden. In če mu je oblačilo prav, to pomeni, da bo tudi drugemu,« dodaja Senjamin, ki nikoli ni imel rokometnega vzornika, najbolj pa mu je všeč hrvaški krožni napadalec Igor Vori. Senjamin priznava, da kljub veliki zunanji podobnosti v šoli ali kje drugje nikoli nista skušala niti v šali kogar koli pretentati: »Nisva za takšne štose. Sicer pa, zakaj bi se jaz v šoli učil in odgovarjal namesto njega ter pisal teste? Naj se kar sam muči.«
Nemčija in Francija sta na vrhu njunih rokometnih želja za prihodnost, v zasebnem življenju pa uspešno končan študij na fakulteti za šport. Trenutno sta v drugem letniku: študirati sta začela v Mostarju, po odhodu iz Ljubuškega v Banjaluko pa sta se zaradi bližine prepisala na enako fakulteto v Travniku. »Zdaj ko sva v Sloveniji, je s študijem težje. A profesorji nama gredo zelo na roko, večino študijskih obveznosti pa opraviva poleti, ko imava manj rokometnih. Prepričana sva, da bova uspešno končala fakulteto. Če ne zdaj, pa pri 30 letih ali še kasneje. Za to nikoli ni prepozno, izobrazba pa je v življenju zelo pomembna in koristna. Ne glede na to, ali bova ostala v rokometu kot trenerja ali pa bova profesorja športne vzgoje,« se zaveda Benjamin.
