Geto je največkrat opisni izraz za različna stanja družbenega izključevanja, izolacije in patologije. Toda problem z njim je, da tudi tradicionalni družboslovni opisi zamejene urbane četrti, mreže institucij, ki jih je zgradila določena družbena skupina v njej, in zanjo značilna medsebojna razmerja vrednot, miselnosti, mentalitete, ne zdržijo strožje presoje o tem, kaj je geto kot družbena forma. Zgodovinski zgledi formiranja getov in primerjave so v pomoč, ker je hočeš nočeš današnja prevladujoča podoba geta in življenja v njem podoba ameriškega črnskega geta, ki nam jo redno posredujejo popularna kultura in mediji. Starejši pogled na geto »od zunaj« je ponudil Elvis Presley. Njegov In the Ghetto iz leta 1969, ki je bil pop uspešnica, opisuje »tipično« življenjsko pot črnskega malčka, ki ga je v bedi povila mati samohranilka v ledenem Chicagu. Vnaprej je zaznamovana. Mladoletni lačni prestopnik bo postal jezni mladi mož, ki nabavi orožje, ukrade avto in na koncu umre v strelskem obračunu. Elvis v refrenu pesmi moralično in poln sočutja nagovarja svoje poslušalce k razumevanju problema in poziva k nudenju pomoči malčku. Njegov ton je odzven reformističnega vladnega programa Johnsonove administracije o »great society«, ki je napovedal boj proti revščini. Šlo je za odziv na povzdignjen glas črne Amerike, ki je vstala v boju za državljanske pravice, a tudi za pravice revežev in delavcev, če se spomnimo na politična sporočila Martina Luthra Kinga. Tedaj je bil kulturni izraz črnih pasov urbane Amerike »soul power«, socialni izraz pa so bili »rasni nemiri« v mestih.
Zavrtimo kolo časa za nekaj let naprej. Leta 1982 je skupina Grandmaster Flash & The Furious Five iz južnega Bronxa posnela rap komad The Message, ki je bil oris življenja v getu »od znotraj«. To je bil krik, ki je ob trdem »elektrobeatu« gostobesedno, v surovem zaporedju realističnih podob in uličnega izrazja opisoval socialno razsulo, vsakdanje življenje geta v mestni džungli, v kateri raper/pripovedovalec ne ve, kako je sploh še pri sebi: »Vsepovsod razbito steklo, ljudje urinirajo po cesti, ki neznosno zaudarja, podgane v sprednji sobi, ščurki v zadnji, džanki na ulici z baseballskim kijem, norica, ki živi v vreči in se prodaja.« To sporočilo se še danes bere in posluša kot gosta urbana etnografija geta. Tudi The Message je bil mednarodna pop uspešnica. Kongresna knjižnica ga je kot edini hiphop komad uvrstila na seznam petdesetih nacionalno pomembnih posnetih del.
V tem razmeroma kratkem času med nastanki glasbenih komadov o črnskem getu je že zajeta preobrazba tradicionalnega, skupnostnega črnega geta v hipergeto, kakor ga imenuje sociolog Loïc Wacquant (v slovenskem prevodu imamo njegove Zapore revščine, Založba *cf., 2008). Belgijski preučevalec sodobnih pojavov urbane marginalnosti, kaznovalne države in etnično-rasnega gospostva v svojih študijah opozarja na nedoslednosti pri spoprijemanju s proizvodnjo družbene marginalnosti, katere današnji izraz je na tleh ZDA hipergeto, ki pa ga ni v Evropi in njenih imigrantskih stanovanjskih četrtih, čeprav je moralna panika, ki so jo zagnali mediji, politiki in še kdo, ustvarjala ravno takšen vtis. V knjigi Urbani izobčenci (2008), ki primerja propadanje »črnega pasu« Chicaga (južnega in zahodnega dela mesta) in »rdečega pasu« francoskih delavskih blokovskih naselij, banlieues (»rdečega pasu«, ker so bila naselja dolgo volilna trdnjava francoskih komunistov), pokaže, da gre za dve različni družbeni prostorski formaciji, ki sta ju proizvedli dve različni institucionalni logiki ločevanja in združevanja. V ameriškem »črnem pasu« socialna zapora in prostorski izgon najprej delujeta na podlagi rase, po prelomu v šestdesetih letih, ko ga je zapustil del ekonomsko močnejšega črnskega prebivalstva, pa je k njima dodatno prispeval razredni položaj. Stanje je dodatno poglobil postopni umik javne socialne politike iz geta. Nasprotno pa je »rdeči pas« proizvedla razredna logika, ki se je deloma prekrivala z etnično-nacionalnim izvorom prebivalcev, deloma pa so jo okrepili ukrepi države. Če bi primerjali še stopnjo kriminala in brezposelnosti v obeh, so razlike med obema velike.
Novi ameriški hipergeto je etnično in socialno homogen, ima šibko notranjo organizacijo, ki jo komaj še kaj oplazijo državni ukrepi. Posledica je, da so njegovi prebivalci ves čas izpostavljeni fizični in socialni nevarnosti. Za tako imenovane problematične četrti v Franciji in drugod po Evropi je značilno to, da je njihovo prebivalstvo heterogeno tako glede na etnični in nacionalni izvor kot na razredni položaj. Njihovo vse večjo osamo še zmerom blaži delovanje javnih institucij s socialnimi programi. Ameriški črni geto, ki je bil do konca šestdesetih let dejansko rasno segregirano »mesto v mestu« z razvejeno delitvijo dela, pestro ekonomijo, občutkom pripadnosti skupnosti in razpoznavno kulturo, je v času od Elvisove popevke do rapa iz južnega Bronxa doživel implozijo, ki se danes izraža v hudem socialnem in fizičnem opustošenju njegovih mestnih predelov.
Geto je bil od pojavov judovskega geta v renesančnih Benetkah in drugod v Evropi ter kastnih getiziranih skupnostih v Aziji inštrument zapiranja in nadzorovanja. Wacquant v nekaj točkah razgrne, kaj je oziroma kaj ni geto. Za začetek, vsak razlaščeni, revni in propadajoči mestni, »slumizirani« predel še ni geto. In kakor pokaže zgodovina judovskih getov in črnega geta v ZDA, je geto občasno lahko tudi živahna kulturna prestolnica, kot je bil Harlem za črno Ameriko, ali pa gospodarsko precej naprednejša prestolnica, kjer se lahko tudi spodobno živi, na primer predvojni chicaški Bronzeville. Vsi geti so segregirani, toda vsa segregirana območja niso geto. In končno, geto in etnične soseske imajo različne strukture in nasprotujoče si funkcije. Etnične soseske v ZDA so lahko odskočna deska za asimilacijo, današnji hipergeto ne; prve so kot most, drugi kakor zid. Hipergeto, ki je po obdobju boja za državljanske pravice izgubil funkcijo bazena rezervne neizučene delovne sile, je danes v ZDA simbolično povezan z razmahlim zaporniškim sistemom. Ostaja pa težje vprašanje, koliko se je odnos evropskih držav do podrejenih skupnosti v urbanih središčih medtem že približal ameriškemu modelu in kje se geto približuje drugim podobnim institucijam izključevanja in zapiranja razlaščenih in ponižanih družbenih skupin, kot so rezervati, begunska taborišča in zapori. »I'm close to the edge, I'm trying not to loose my head,« so peli raperji iz južnega Bronxa.
