Lahko na kratko povzamete, kaj je elektrokemoterapija in zakaj je zanjo potrebno načrtovanje zdravljenja?

Kos: Gre za lokalno metodo zdravljenja raka, kjer z uporabo igelnih elektrod v področje tumorja dovedemo električne pulze. Bolniku predhodno vbrizgamo kemoterapevtik in ta laže prodre ter uniči tumorske celice, saj električno polje povzroči povečanje prepustnosti celičnih membran, temu pojavu pravimo elektroporacija. Metoda je že v klinični rabi za zdravljenje površinskih tumorjev, za zdravljenje globoko ležečih tumorjev pa je potrebno načrtovanje zdravljenja: inženirji na osnovi slik MRI ali CT zgradimo računalniški 3D-model organa s tumorjem in izračunamo, kakšne električne pulze je treba dovesti med operacijo, da je zdravljenje uspešno.

Kje ste z aplikacijo ECTplan leto dni po rektorjevi nagradi za naj inovacijo Univerze v Ljubljani?

Pavliha: V pol leta smo videli, da odzivi zdravnikov, s katerimi smo sodelovali, niso bili taki, kot smo jih pričakovali. Kljub temu da delamo programsko opremo, ki mora biti enostavna za uporabo, morda to še ni dovolj. Razlika je predvsem v tem, da smo začeli razmišljati o tem, da bi lahko naše znanje, torej postopke načrtovanja zdravljenja z elektrokemoterapijo, ponudili zdravnikom v obliki neke vrste storitve, v obliki sodelovanja pri kliničnih študijah. Elektrokemoterapija globoko ležečih tumorjev je namreč trenutno še večinoma v fazi kliničnih študij in trg se šele vzpostavlja. Zato smo tudi mi začeli razmišljati bolj v smislu pristopa k zdravnikom s sodelovanjem pri kliničnih študijah, programsko opremo pa razvijamo še naprej in jo izboljšujemo, čeprav je trenutno še malce prezgodaj, da bi jo začeli uporabljati. Razmišljamo pa tudi o drugih področjih, na katerih bi morda lahko svoja znanja ponudili drugim uporabnikom oziroma zdravnikom.

Zakaj je še prezgodaj za uporabo programske opreme, ker je medicina tako zaprta in spremembe v njej potekajo počasneje?

Kos: Sama metoda zdravljenja globoko ležečih tumorjev z elektrokemoterapijo še ni dovolj uveljavljena in poznana. Vendar tudi elektrokemoterapija počasi vstopa v uradne zdravstvene smernice, predvsem za zdravljenje tumorjev na površini. Raziskave za uporabo elektrokemoterapije za globoko ležeče tumorje pa so se začele več kot 15 let pozneje kot raziskave za površinske tumorje, zato pač potrebuje metoda še nekaj časa. Nekaj ljudi po različnih delih sveta se je začelo zanimati za to obliko zdravljenja, gredo pa postopki v medicini vedno počasi, ker je treba predvsem zagotoviti, da poseg pacientom ne bi škodil.

Kakšen je vaš trg?

Kos: Predvsem je trg odvisen od tega, kje se prodajajo naprave za zdravljenje z elektroporacijo. Proizvajalec, ki izdeluje napravo v Evropi, pokriva evropski trg, počasi se pomika po državah in tam, kjer se te naprave prodajajo, jih trenutno uporabljajo za zdravljenje površinskih tumorjev na koži. To je namreč že klinično potrjeno. Naslednji logičen korak pa je prehod na globoko ležeče tumorje. Tako da lahko pričakujemo, da bo naš trg tam, kjer te naprave že uporabljajo.

Kakšne so sicer prednosti elektrokemoterapije?

Kos: Glavna prednost je, da v nekaterih, sicer zelo specifičnih primerih deluje tudi, kadar druge metode odpovedo.

Pavliha: Elektrokemoterapija je denimo pomembna pri metastazah v jetrih, kar smo preizkušali v okviru klinične študije na Onkološkem inštitutu. Prednost je bila, da je šlo za eno samo seanso v nasprotju s kemoterapijo, pri kateri je potrebnih več seans. Elektrokemoterapija je tako za bolnika manj obremenjujoča, učinek kemoterapevtika pa je zaradi električnih pulzov in pojava elektroporacije potenciran. To pomeni, da lahko uporabimo tudi manjši odmerek citostatičnega zdravila in je učinek zdravljenja vseeno večji.

Pogrešate kaj ekonomije oziroma poslovnih znanj?

Pavliha: V okviru samega študija se sicer srečaš s tem. Koliko boš zadevo zagrabil, pa je stvar osebnega zanimanja. Imam nekaj sošolcev z dodiplomskega študija s podjetniškimi ambicijami. Tako med študenti elektrotehnike kot med zaposlenimi vlada vzdušje, da je treba narediti nekaj dodatnega, nekaj novega. Nisi razvojnik zato, da bi ždel v laboratoriju, ampak da delaš nekaj dobrega za druge.