Verjamem, da ima še danes večina živečih v tej državi (no, vsaj mi iz province) izkušnjo medsosedske pomoči pri zalivanju plošče, udarniškem pobiranju krompirja ali pripravi drv za zimo, ki mu sledijo primerjava rezultatov zadnje žganjekuhe med sosedi, pokušina različnih domačih vin in pogovor o cenah direktno iz soda. Ko je hrustljava skorjica na črno zaklane zadevice ravno prav pečena, se običajno poškili na družinska smetišča tistih sosedov in prijateljev, ki jih iz tega ali onega razloga ni bilo na udarniško akcijo, in takrat običajno z olajšanjem ugotovimo, da so v bistvu še precej bolj zavoženi kot mi, ki nam sicer ni lahko. To ne prinese le trenutnega olajšanja, ampak nas skupaj z novim kozarčkom še bolj poveže in običajno celo zbliža  do te mere, da nastopi čas za pogovor o poslih, projektih, načrtih, željah, predvsem pa o težavah in nadlogah, ki nas pestijo. In glej ga zlomka, z naslednjim kozarčkom že pijemo na rešitev problema, ki se je zdel še trenutek pred tem nerešljiv in popolnoma nemogoč, pa naj bo to odlog plačila, znižanje cene ali način, kako preskočiti to ali ono vrsto. Prav zaradi teh trenutkov in takega načina reševanja stvari je bila skozi stoletja marsikateri družini v teh prostorih prihranjena marsikatera lakota, rešeno je bilo tudi marsikatero življenje. Pred zadnjo fazo, pred potrjevanjem pripadnosti z objemanjem in izrekanjem ljubezni, medtem ko se za hrbtom že brusi pesti zaradi posušene hruške na vogalu in ostalih stoletnih vojn naših pradedov, bomo neslišno zapustili mizo in izstopili iz prizora…

Če razumem prav, smo še pred nekaj leti, recimo ob predlogu zakona leta 2011, ta prizor od začetka do konca razumeli zgolj v kontekstu solidarnosti in tradicionalnega kulturnega koda. Danes, če razumem prav, nam ta prizor pred očmi razpada na različne dele, ki jih določajo različne vrednostne perspektive: začetek je še vedno v kontekstu solidarnosti in medsosedske pomoči, v drugem delu pa stvar nekako mimogrede zdrsne v vode, ki so konec leta 2013 izjemno blizu klientelističnim in koruptivnim praksam, če pa je zasedba za mizo še posebno žlahtna, lahko mimogrede kot kolateralna škoda pade še kakšno kartelno dogovarjanje ali kaj podobnega. In če to drži, se opravičujem za optimizem, se je v vmesnem času vendarle nekaj malega premaknilo. Ne v praksi, v dojemanju in v senzibiliziranosti pa.

Ne, ne v praksi. Strukturiranost naše družbe ima še vedno podobo tisoč in ene z domačim žganjem polite mize, kjer se dogovarjamo o poslih in problemih, še vedno smo, povedano z besedami Janeza Markeša, »dežela zaspanih ljudi, ki si deli kolajne«, še vedno smo družba, »ki je na neki način goljufiva družba, in mi smo vsi del te hipokrizije in smo delno tudi tako vzgojeni«… Še vedno in ponovno vse bolj so naše eksistence odvisne od teh omizij. Hkrati pa si vseeno postavljamo vprašanja, ki jih še pred letom ali dvema menda nismo videli, kaj šele znali formulirati, in ki se danes, recimo s formulacijo Alija Žerdina, slišijo nekako takole: »Ali razumemo antropološke dimenzije koruptivnega ustroja pri nas? Ali razumemo kulturno ozadje«, saj je po premiku represivnih in pravosodnih organov »naslednji kulturni korak…«?

Psihologi nas učijo, da je za kakršno koli korekcijo, kaj šele »premik« v poljih samoumevnosti, v globinah kulturnega DNK, nujno potrebno soočenje. Ta proces je mogoče v grobem povzeti z naslednjimi fazami: najprej šok, ki običajno pomeni zanikanja dejstva, nato jeza, ki se počasi topi v žalost in prizadetost, na koncu – v optimističnem scenariju – pa pride do sprejetja in ponotranjenja dejstva. Če se mimogrede poigramo s to shemo, bi verjetno čas do novembra 2012 lahko označili kot fazo šoka in zanikanja, saj smo vsi v tej državi kljub sesuvanju gospodarstva, kljub odpiranju finančnih lukenj, kljub prvim resnim premikom represivnih in pravosodnih organov, ki so začeli razkrivati anatomijo te družbe z veliko bolj problemskih vidikov, samo mirovali in čakali, da se prebudimo iz teh nočnih mor in se vrnemo k staremu. Sledili so protesti, torej faza jeze, besa in frustracije, ki je izhajala iz splošnega občutka nemoči, za preliv prek roba pa je resda potreboval konkretna imena in priimke (Kangler, Janša…). Z umirjanjem protestniškega dogajanja se je vzdušje v državi začelo nagibati proti naslednji fazi, torej resigniranosti, poglobljenemu občutku nemoči in žalosti, ki je doživela kulminacijo pred dvema tednoma z odstopom KPK. Pogled s te perspektive pokaže, da pod črto zadnjih dveh tednov (ne glede na interpretacije) ostane predvsem globoka prizadetost in pretresenost, pri čemer je popolnoma vseeno, ali gre za pretresenost in resigniranost Urbana Vehovarja, globoko zaskrbljenost Mira Cerarja, za izjemno ostro analizo Primoža Cirmana ali pa za Gorana Klemenčiča, ki je deloval, kot da bi se z vztrajanjem v igri začeli poigravati z mejami lastne psihofizične vzdržljivosti.

Po priročniku naj bi sledila faza ponotranjenja novih dejstev in novih osvetlitev nas samih, kar naj bi prineslo neko novo kvaliteto, novo organiziranost, novo strukturo, novo raven ozaveščenosti in senzibiliziranosti. Že za časa naših življenj? Dvomim in upam, da se motim. V vsakem primeru pa bi moralo biti ob razkriti črni luknji v bančnem sistemu, ki srka prihodnost mladih generacij, to ponotranjenje ključna zaveza te družbe. Še preden se tudi mladi dokončno posedejo za te naše polite mize in začnejo preigravati isto v novih preoblekah.