Finka Heli Hongisto je eno leto kot prostovoljka preživela v Ajdovščini. In zdaj, ko so se temperature v Vipavski dolini vendarle približale tistim v njenem domačem kraju Limika v notranjosti Finske, se odpravlja domov. To namreč zanjo ni zima. »Kakšna zima neki, temu bi jaz rekla začetek pomladi. Zima pomeni pol metra snega,« se zasmeje 21-letna svetlolasa frizerka, ki je s finščino in finsko kulturo v zadnjem letu navdušila marsikaterega Ajdovca. V kavarnici je v suvereni slovenščini naročila kavo z mlekom, vmesne pogovore v slovenščini pa brez težav dešifrirala. »Razumem veliko, govoriti in pisati pa je težje. Čisto lepo se lahko v slovenščini sporazumevam z otroki, o politiki pa bomo težje kakšno rekli po vaše,« se nasmehne.
Državi imata skupnega kaj več kot le Patrio
Slovenija je bila zanjo naključje. Na spletu je brala članek o daljših potovanjih, se v njem našla in kot eno boljših možnosti za spoznavanje sveta našla v evropski prostovoljni službi in evropskem programu Mladi v akciji. Finka v Sloveniji torej. Pove, da je bilo po aferi Patria veliko smeha in šal na ta račun. »Kaj neki dela v Sloveniji, je na kakšni posebni misiji? Naj se že vendar neha izgovarjati na prostovoljno delo in evropske projekte,« so jo dražili prijatelji. Prepričana je, da imata Slovenija in Finska poleg Patrie še marsikaj skupnega, blizu sta si predvsem na področju kulture.
Težko pa temu pritrdi, ko pogovor nanese na mlade. Sama že ve, da jo čaka več priložnosti za službo, ko se čez nekaj dni vrne domov na Finsko. Tudi zamenjati poklic pri njih ni nič kaj posebnega in povsem normalno je, da Finci v svojem delovnem obdobju zamenjajo vsaj tri ali štiri poklice, tudi pri petdesetih. Tudi sama o tem pravkar razmišlja, saj se namerava vpisati na študij gozdarstva na severu Finske, v Božičkovi vasi Rovaniemi. In čeprav ima šele 21 let, se ne bo vrnila k staršem. Mladi Finci ne gnezdijo doma do 30. leta in še dlje. »Ko si star 18 ali 19 let, pač greš od doma. Univerze so le v največjih mestih in druge izbire nimaš, a tudi po študiju se praviloma domov ne vračaš. Sama sem doslej še živela s svojimi starši, saj sem delala v domačem mestu, a zdelo se mi je, da se moram nenehno zagovarjati, zakaj še vedno živim doma,« pojasni. Doma jih ne zadržujejo niti starši. »Ko začneš za božična darila dobivati posodo ali servise skodelic za kavo, veš, da moraš počasi spakirati,« pripoveduje.
Na Triglavu postala »prava« Slovenka
Slovenija jo je pritegnila s svojimi hribi in po ravni Finski je bilo hribolazenje zanjo pravo odkritje. Po Golakih, Čavnu in drugih vzpetinah je postala bolj Slovenka kot marsikateri Slovenec, saj se je avgusta povzpela na Triglav. Marca je navijala v Planici za naše orle, vso zimo držala tudi pesti za Tino Maze. Med obiski šol je ugotovila, da imajo v večini po kotih telovadnic spravljene plastične palice za dvoranski hokej, a nikjer ne vedo natanko, za kaj bi jih uporabljali. Zato je v Vipavi gimnazijce naučila osnov hokeja, sama pa se je pridružila ženski ekipi Olimpije v floorballu, ki ga je doma trenirala zadnjih 10 let. Ajdovce je na tečaju učila finščine in jim približala finsko kulturo, posebej rada je svojo deželo predstavljala osnovnošolcem, jim pomagala pri učenju angleščine in pri različnih šolskih akcijah. V Sloveniji bi ostala zaradi narave, zmotile pa so jo naša zapletena birokracija, neprilagodljivost in pogosto tudi apatija.
O tem, ali je Božiček ali Joulupukki po finsko resnično doma na Finskem, ne pusti niti trohice dvoma. Kje pa naj bi bil drugje? Njegov dom je pod hribom Korvatunturi na Laponskem. Je dobre volje in celo sprejema obiske. Tudi zaradi njega Heli že težko čaka, da se vrne domov. Na praznovanje božiča, njihovega največjega praznika, se pripravljajo že vsaj tri dni prej. Na sam predvečer praznika bodo odšli na pokopališče in tako kot pri nas za prvi november prižgali sveče svojim dragim, ki jih več ni. Nato pa doma dobro zakurili v savni in pozno v noč sedeli ob obloženi mizi, jedli božično šunko, ribe in zelenjavo ter srkali kuhano vino.
