Če drži, da se je Tominec – vsa čast, ker je bil sploh pripravljen ugrizniti v kislo jabolko – načeloma dogovoril za vodenje Ljubljančanov le na zadnjih treh tekmah (od danes do prihodnje sobote) v letu 2013, je to še en dokaz za le gasilsko akcijo ter pomanjkanja klubske vizije in iskanja dolgoročnejših rešitev. Predvsem na plečih predsednika Marjana Goriška je Slovan preživel in se vrnil v prvo ligo, letos se je tudi igralsko precej okrepil. A od visokoletečih napovedi pred sezono ni ostalo nič. Od obljubljenega generalnega sponzorja so za zdaj ostale le obljube, namesto okoli 300.000 evrov napovedanega proračuna zijajo velika finančna luknja in dolgovi, od napovedane uvrstitve v končnico za prvaka (najbolj optimistični so govorili o četrtem mestu) je ostala katastrofalna statistika: le tri zmage na 15 tekmah, samo šest točk od možnih 30 ali zgolj dvajset odstotkov in predzadnje (enajsto) mesto na lestvici v ne preveč kakovostni ligi.
Čudna je tudi kadrovska politika kluba. Hrvaški igralec Mario Vuglač je sredi novembra odšel v francoskega prvoligaša Nimes, a do podpisa pogodbe vseeno ni prišlo in po dobrih dveh tednih se je vrnil v Ljubljano. Vuk Lazović, soprog krimovke Barbare Varlec, je bil suspendiran za en mesec zaradi besednega spopada s soigralcem na treningu in je bil že na izhodnih vratih, vendar se je nato nepričakovano vrnil v ekipo. Nejc Poklar (zadnje mesece je igral v Libanonu) je okrepil Slovana, a naj bi – kot varovalka, če ne dobi denarja – za začetek podpisal le enomesečno pogodbo, klub je odslovil enega glavnih igralcev Miho Tomšiča z oceno, da »ni bil v konceptu sistema«. Očitno bo veseli december na Kodeljevem res »vesel«, kajti klub je spet na robu globokega prepada, brez vizije in strategije, kriza pa denarna, rezultatska, medčloveška, kadrovska... In če bo Slovan zgrmel v prepad, bo to verjetno njegov dokončen pogreb.