Ušesa zato strižejo ob novici, ki prihaja iz Nove Gorice, kjer si je vodstvo mesta omislilo gradnjo kulturnega centra. »Začenjamo razmišljati o kulturnem centru, kakršnega v Sloveniji ni, o objektu za vse, ki bo živel vse dni v tednu in vse leto.« Župan je skratka sklical tiskovno konferenco, da bi povedal, o čem s sodelavci razmišlja. Lepo. Predvsem pa ne potrata našega in vašega časa. Povedal je tudi, da so najeli priznanega britanskega svetovalca za kulturna središča Davida Staplesa, da bi jim izdelal konkreten predlog, kakšen kulturni center mesto potrebuje, kakšen objekt bi bil najprimernejši in kje naj bi stal. Izvedeli smo še, da na občini ne znajo napovedati, ali bi hiša utegnila stati čez pet, deset ali dvajset let. Izvedeli smo skratka, da je projekt natanko na točki nič. Če upoštevamo povsem zanemarjeni finančni vidik, pa najverjetneje globoko v minusu.

Način, kako na občini pristopajo k projektu in kako o njem govorijo, kaže na nično motivacijo, ki bi izhajala iz realnih potreb mesta namesto iz samopašne politične ambicije. Najeti tujega uglednega svetovalca, ki bo Novogoričanom povedal, kaj potrebujejo, čemu in kje, je smešno. A vsaj relativno poceni (18.000 evrov). Kot da bi davidi staplesi jedli kaj drugega kot beli kruh in salamo, če bi po svetu razlagali, da so novi kulturni centri trapasta zamisel. Kar manjka Novi Gorici, ni nov kulturni center, ampak resnična motivacija za kulturni center. Ambiciozni infrastrukturni načrti so smiselni in uresničljivi le, če rastejo iz organskih potreb mesta, iz njegovega notranjega gonila, ki ga utelešajo ustvarjalci v okolju. Šele ko zamisel enkrat komunicira z realnimi potrebami, je čas za razmislek o tem, kako poseči v sfero nerealističnega in na prvi pogled nemogočega: kulturni center na državni meji, ki bi povezoval obe mesti? Spraviti Gorico (ali Gorici) s kulturnim unikumom v družbo mest, kot so Bilbao, Gradec, Leipzig? Oreh, ki ga morajo streti občinske glave. Uspeh bo že, če si ne polomijo vseh zob.

Planiranje, pri katerem so delo opravili le zunanji pisci ekspertiz, je v resnici le »planiranje«. Javna predstavitev ideje v fazi zametka je kvečjemu znamenje za absolutno odsotnost resne namere. Resna namera pride v obleki iz dejstev, številk, analiz in načrta. Natančno ve, katere vsebine in programe bo kulturni center ponujal, še preden skliče novinarsko konferenco. Resna namera poskrbi za vodotesnost svojih argumentov in motivov, pozornost javnosti pa išče šele, ko ima kaj pokazati. Visok oblak besed, preden bi sploh poznali svoj zakaj in zato, je zanesljivo znamenje, da notranje motivacije, ki prihaja iz potreb, v resnici ni.

So pa Novogoričani zadnji, ki naj jih to spravlja v slabo voljo. Njihovo kulturno središče je oddaljeno deset minut hoje proti zahodu.