Vse se je torej lepo zložilo v navdušujoč okvir. Bančna luknja je ravno še pravšnja, da jo bo Slovenija tudi na veselje Bruslja sanirala brez pomoči evropskih partnerjev. Zadolžitev države bo zaradi tega resda poskočila prek okvira, ki ga zahteva monetarna unija, in sicer na dobrih 68 odstotkov BDP (še v začetku letošnjega leta je znašala 48,2 odstotka), zato pa se bo po oceni finančnih strokovnjakov Slovenija po dokapitalizaciji bank spet laže zadolževala, čeprav še vedno po višjih cenah kot države iz tako imenovanega trdnega evrskega jedra. Vprašanje je le, kaj se je za vso politično in medijsko šarado, ki je od poletja sem spremljala objavo stresnih testov, dejansko skrivalo. Sami testi niso posebna znanost. Največ dela opravijo tako imenovani anketarji, ki pregledajo izbrane kreditne mape skupaj z zavarovanji, kjer jim lahko ob zastavljenih nepremičninah pomagajo še cenilci. Fizično zbrani podatki iz posameznih bank in centralne banke se nato preračunajo na vse računalniško obdelane podatke, celotna slika pa se dopolni s prognozo za tri leta z enim od dveh scenarijev – slabim in najhujšim.

Kje je bil torej vzrok, da smo od začetka jeseni sem objavo stresnih testov bank pričakovali bolj nervozno kot samo osamosvojitev Slovenije? Pogled v tedne pred 25. junijem 1991 pokaže, da je politika vse posle v zvezi z njo od decembrskega plebiscita naprej kupčkala pod mizo, ljudi pa prepuščala ugibanjem, kaj jim bo lastna država dejansko prinesla. Za datum osamosvojitve so uradno izvedeli šele 21. junija, ko so ga kot kratko novičko objavili elektronski mediji, kar pri stresnih testih ni bil slučaj, saj so po krajših ugibanjih novinarji naravnost izsilili, da vlada z datumom pride na plan. Ali so zaradi tega 13. december 2013 Slovenci dočakali bolj jasnovidni kot 26. junij 2013, bo odgovoril čas, anketa, ki jo je Dnevnik objavil tik pred osamosvojitvijo, pa je pokazala naslednje: 92 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da se bodo z osamosvojitvijo zmanjšale možnosti za zaposlitev, 88,8 odstotka ji je menilo, da se jim bo znižal življenjski standard, da se bo zmanjšala socialna varnost, pa jih je pričakovalo 74,7 odstotka. Vzrok ni bil pesimizem po množični odločitvi za samostojno državo, marveč v politiki, ki je tja do zadnjih minut mlela tudi takšne trivialnosti, kot so bili simboli države in najosnovnejša zakonodaja. In seveda v politikih, ki so tedaj še z istega brega znali v javnost pošiljati zelo različna sporočila. »Dan po razglasitvi osamosvojitve Slovenije se ne bo zgodilo nič presenetljivega,« je na primer tik pred njo zagotavljal tedanji premier Lojze Peterle, da bi ga predsednik (še republiške) skupščine France Bučar popravljal: »Potem ko bomo razglasili ustavo SFRJ na ozemlju Slovenije za neveljavno, zvezni premier Marković vsaj z zakonitega stališča ne bo mogel storiti nič, razen uporabe fizične sile.«

Beograd je bil tedaj že odpisan, Bruselj dandanes zdaleč ni. Datum stresnih testov, ki je vseboval grožnjo evropske trojke in (finančno) prisilo, kakršno so že izkusili Grčija, Ciper, Irska, Portugalska in Španija, ni bil stvar preigravanja v zapletenem času razpadanja večnacionalne skupnosti z vonjem po vojni, ki ni zahteval samo določene mere pragmatizma, ampak tudi improvizacije ter političnega in človeškega poguma. Dejanski stresni test torej, ki je pri politikih upravičeval hitre in včasih kakšno nepremišljeno odločitev, pri ljudeh pa zahteval pripravljenost na žrtvovanje tudi s kančkom omenjenega anketno izraženega pesimizma. Stresni test bank je bil zgolj poigravanje z zdaj resnično pesimističnimi državljani, žrtvami pogoltnih bankirjev in nesposobne politike, ki se brez enega samega utemeljenega razloga predaja hitrosti in nepremišljenosti preprosto zato, ker večino časa potrati za medsebojna nagajanja, dokler ob padanju zastavice na uri ni prisiljena v takojšnje odločitve.

»Danes je dan, ko smo dokazali, da je edina trojka v Sloveniji domača trojka,« je veselje nad skoraj pet milijard globoko bančno luknjo izražala premierka Alenka Bratušek. »Zbudili ste se v visoko zadolženo državo,« je (pričakovani) rezultat stresnega testa komentiral vodja opozicije Janez Janša. Nihče od politikov se ni vprašal, s čigavim denarjem se bo mašila, kajti davkoplačevalec je v tej finančno-politični perverziji, ki ji daje podporo evropska sprega kapitala in politike, zgolj molzna krava, in ne nekdo, s čigar denarjem naj bi se skrbno ravnalo v splošno dobro.

Če že vlada v imenu davkoplačevalcev dokapitalizira nasedle banke, naj jim izda vsaj ustrezna potrdila, denimo v obliki obveznic. Za začetek za prvih 3,012 milijarde evrov, povprečno torej okoli 1200 evrov po davčnem zavezancu. Če drugega ne, bo tako moral nekdo razmišljati, po kakšni ceni bo s strani davkoplačevalcev kupljene banke prodajal, in se ga bo dalo poklicati na odgovornost (in sodišče), kar pri doslej zapravljenih milijardah očitno ni mogoče. In da bodo stresni dnevi res tedaj, ko gre za nacionalno usodo, ne pa za žepe bankirjev in stolčke politikov.