Odgovornost, zrelost

Priznam, da sem dolgo videl glavni problem le v liberalni ideologiji. Motil sem se. Glavni problem so laž, kraja, utaje davkov, netransparentnost in sprenevedanje. Zato brez političnomoralne in etične prenove ni rešitve za slovenski narod. Tako imenovana politična stabilnost je le sredstvo za podaljševanje statusa quo. EU potrebuje v RS politično stabilnost, kar ji je glavna skrb, da bo lahko uresničevala svojo politiko čim bolj učinkovito. Slovenski narod pa najprej potrebuje novo razvojno paradigmo, kajti samo ta nam bo prižgala luč na koncu predora. Te luči nam ne bodo posvetili mednarodni trgi niti EU, če si je ne bomo znali prižgati sami. Tako je v sedanjih razmerah v RS politična stabilnost le sredstvo leve in desne politike skupaj, da se ohrani status quo, s tem pa se uresničuje družbenoekonomska regresija brez dna, ko bo socialna beda vedno hujša, da bo tudi pri nas, tako kot je v Romuniji in Grčiji že normalno, da so plače zdravnikov le 200 evrov.

Sad kratkovidnega in ne dovolj globokega razmišljanja so pobude, da se zdravstveni sistem privatizira. Edina dolgoročna perspektiva tudi za zdravnike je učinkovit javni zdravstveni sistem, ki bo prav vsem javno dostopen, brez vrst, v enaki kvaliteti.

Skrajni čas je, da spoznamo in razumemo, da mora biti celotni zdravstveni sistem grajen na jasni misiji javnega zdravstva. Zdravstveni sistem je eden glavnih igralcev v družbi, odgovoren za zdravje vseh državljanov. Ob tem je treba jasno povedati tudi tako imenovanim strokovnjakom s področja zdravstva, da zdravstveni sistem ni ekonomski, ampak izrazito instrumentalno moralni sistem. Ekonomski fabricira le zdravstvene storitve. Prav zaradi take družbene vloge bi moral biti zdravstveni sistem izrazito racionalno organiziran in pod dosledno državno kontrolo. Njegov cilj ne more biti le finančna vzdržnost sistema.

Čakalne dobe v zdravstvu so le inštrument za privatizacijo in korupcijo in ne problem pomanjkanja javnih sredstev. Resnični sistem javnega zdravstva mora dosledno opraviti s takimi manipulacijami državljanov. Eksces brez primere je dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Zanimivo je, kako se nove, vsekakor zelo strokovne pobude enostavno prezrejo, namesto da bi sprožile široko strokovno razpravo. Izrazito taka je analiza zdravstvenega sistema, ki jo je objavil mag. Jaka Slokan v Objektivu, o ustavnopravnih vidikih zdravstvenega sistema. Psi lajajo, karavana gre dalje. Minister pa brez takih razprav piše zdravstveno reformo.

To pisanje je neposredno spodbudil Marcel Štefančič, ki je v oddaji Studio City povedal, da so sodniki v Čilu 40 let po Pinochetu priznali svojo sokrivdo za tedanje žalostne dogodke v tej državi. Pa tudi trditev Hannah Arendt, da premišljevanje ne prevladuje med ljudmi, temveč da je misleči človek na udaru ljudi. Miselno poglabljanje pa je sploh pri politikih tabu tema. Spomnimo še na Kantovo izjavo, da misliti pomeni misliti onkraj prevladujočih okvirov, ki jih postavijo inštitucije, če ne želimo biti le čreda. Pri nas pa je še normalno komuniciranje politike popolnoma banalno. Ker jih ne zanima nič drugega kot osebna korist in razkošno preživetje. Da bi od take politike zahtevali preseganje okvirov, praviloma kratkoročnih problemov, s tako imenovano javno rabo uma, je čista iluzija. Brez uporabe uma pa nobena skupnost in država ne moreta preživeti.

Trdim, da so za katastrofalne razmere pri nas krive prav vse družbenointeresne skupine (GZS, Zdravniška zbornica itn.), saj so z oblastjo, v najširšem pomenu, sodelovale z edinim namenom skrbeti za svoje interese.

Tipična sokrivka je Gospodarska zbornica Slovenije. Pri »prihvatizaciji« je sodelovala vrsta njenih voditeljev. Ko je gospodarstvo jadralo na krilih prekomernega kreditiranja in na ta način dosegalo nezdravo gospodarsko rast, je bil pohlep menedžerjev, ki so se trdno oklepali liberalne doktrine, brez meja. To svojo politiko Gospodarska zbornica Slovenije še vedno uresničuje, ko trdi, da je povišanje minimalne plače krivo za več kot 15.000 izgubljenih delovnih mest. Kot da je problem v pohlepnih delavcih.

Vztrajanje Gospodarske zbornice Slovenije pri socialni kapici je igranje z ognjem in ne sredstvo večje motivacije. Ali potrebujejo »prihvatizatorji« in politično nastavljeni kadri večjo motivacijo?

Če hočemo resnično ozdraviti našo državo, je pot popolnoma drugačna. Predlagam alternativni mehanizem, ki vodi v ekonomsko učinkovito in demokratično državo in družbo, v kateri mora biti glavna skrb dostojanstvo vseh državljanov. Sredstva za proračunsko in gospodarsko sanacijo bi pridobili z obdavčitvijo vseh prihodkov državljanov RS po naslednjih kriterijih: do 1000 evrov – 0 odstotkov; od 1000 do 1500 evrov – 5 odstotkov; od 1500 do 2000 evrov – 10 odstotkov itn. Razpon plač 1 proti 10. Ukinitev vseh odpravnin in bonitet, sploh za družbe, ki poslujejo z izgubo. Letni dopust maksimizirati na 30 dni letno. Itn.

Tako smer sanacije je nujno pojmovati sistemsko, kot novo paradigmo slovenske države in družbe, v kateri ni prostora za socialno razslojevanje, temveč gre za temeljno politično odločitev v smeri držav razvitega evropskega severa, v pravo socialno demokracijo. Sedanja politika vlade pa nas pelje v tretji svet.

Vsekakor bi tak mehanizem pomenil tudi prispevek k motivaciji za delo za vse tiste, ki jim lastna usoda pomeni družbeno odgovorno razmišljanje in ravnanje. Vsem drugim, teh je morda odstotek, pa je treba jasno povedati, da je svet velik in da za vse posamične ambicije in življenjske cilje ni nikjer v celoti poskrbljeno.

Morda ni odveč na tem mestu opozoriti na Kantov kategorični imperativ, ki pravi: »Ravnaj tako, da bo vodilo tvojega hotenja vedno veljalo kot načelo splošne zakonodaje.« In morda še pravilo, ki določa umne zapovedi: dolžnost do samega sebe, tu gre za notranjo čast, nato za človekov notranji mir in politiko, ki mora nujno temeljiti na dostojanstvu; in zlato pravilo, ki pravi, da drugim ne smemo škodovati: česar nočeš, da bi drugi storili tebi, tudi ti ne stori drugemu.

V samostojni Sloveniji so vse družbene organizacije, še zlasti najbolj družbeno izpostavljene, ravnale izrazito interesno, ne ozirajoč se na državo in družbo. Če vzamemo za primer zdravniške organizacije (zdravniška zbornica, Fides...), je njihovo delovanje ne le izrazito parcialno, temveč želijo svoje cilje postaviti kar na najvišji družbeni nivo. Potem pa še za te svoje cilje uporabljajo naravni in ekonomski monopol, kar je dvakrat neetično in družbeno nesprejemljivo. S samozadostnostjo in samozadovoljstvom so brez vsakršnega dvoma, poleg politikov, grobar javnega zdravstva.

Vsaka dobra država mora biti – saj ima za seboj celotno ljudstvo – tako močna, da si podredi prav vsako parcialno pajdaštvo. Le tako je lahko tudi odgovorna in odločilnega pomena za premagovanje gospodarske krize, ko je jasno, da se je politika pretiranega varčevanja, predvsem v javnem sektorju in socialnih rezih, izkazala kot popolnoma neuspešna. Pot je nedvomno rast družbe, vendar ne le v klasičnem smislu, izražena v BDP, temveč mnogo, mnogo širše.

Pravna stroka je naslednje področje, ki nosi veliko sokrivde za sedanje stanje v RS. Pravo, če ga še tako ozko pojmujemo kot normativno vedo, je brez vsakršnega dvoma odvisno od razporeditve moči v družbi oziroma državi. Že Holmes je ugotovil, da se zakonodaja vedno prilagodi dejanski moči v državi. Ne da bi se spuščali v filozofijo prava, je bil tudi pri nas normativni koncept prava logično sredstvo za dejanski interes oblasti zadnjih dvaindvajset let. Ker je oblast, kot smo jo imeli in jo še vedno imamo, popolnoma izgubila moralno-etični kompas, je tudi pravo izgubilo kompas. Namesto da bi se (po Holmesu) napajalo iz skritih korenin, življenjskih sokov, zgolj sledi potrebam oblasti. Če to poskušamo konkretizirati, mora prav pravo v demokratični družbi nositi bistveno soodgovornost tudi za uveljavljanje družbenega dobra.

V takem pravnem sistemu ni pravnih praznin. In družbenopolitično je popolnoma nesprejemljivo, da je neki sodni primer moralno, etično, družbeno škodljiv, vendar nekazniv. Brez sankcij za »bad boyse« prava dejansko ni, pa tudi ne države, še najmanj pa demokratične. Prav take zakone, kot jih imamo, so pisali nihče drug kot pravniki. Zato so sokrivi za današnje družbenoekonomske razmere.

Po Greyu zakoni niso pravo, temveč le pravni okvir, na katerega se sodišče opre, ko izoblikuje pravno pravilo. Tako po Greyu vsebino prava določajo tudi pravniki, ki ga razlagajo. Pa smo spet pri filozofiji prava, ki pravi, da je osrednja tema umeščanje prava v družbeni okvir. Tu brez razumevanja in poznavanja družbenopolitičnih ved ne gre, če noče biti pravo samo papirnat seznam pravil. Tudi pravo je tako imenovani inštrumentalni sistem (skladno s teorijo sistemov), ki ima svoj smisel le, če opravlja družbene naloge in cilje v konkretnih razmerah. Osnovni cilj prava je družbena blaginja, ki mora imeti prednost pred individualno. Večji poudarek je na družbeni odgovornosti kot absolutizaciji osebne svobode. Tako smo prišli spet do odgovornosti pravne stroke in pravnikov. V preteklih tranzicijskih časih sem se velikokrat zgrozil ob nastopih pravnih zagovornikov pravic raznoraznih privatizatorjev. Prav tako ob pravnih tolmačenjih znanega pravnika o tem, kako naj bodo urejene koncesije v zdravstvu, itn.

Tak pogled na pravo je pogojen s stališča, da pravna pravila (zakoni) še zdaleč niso nedvoumna ter da so pomensko nujno odprta in potrebna interpretacije. Tako seveda zagovarjam, da imajo sodniki širši manevrski prostor in da so njihove sodbe pravične in modre. Pravo je bilo v zadnjih dvajsetih letih Republike Slovenije slabo. Po Hartu je odločilni kriterij za oceno razsodbe sodišča, ali ta dosega neki vrednostni ideal morale. Po R. Dvorkinu pa sta pravo in morala tesno povezana, tako da sodno odločanje zahteva sočasno uporabo pravnih in moralnih prvin. Prepričan sem, da je tako tolmačenje prava v naših razmerah nujno, če hočemo družbeno napredovati.

Analiziral sem le nekaj družbenoekonomskih podsistemov z namenom, da bi opozoril na njihovo soodgovornost za krizo v RS. Politika je glavni igralec, vendar še zdaleč ne edini.

Tematiko zaokrožujem s soodgovornostjo prav vsakega državljana v popolnoma konkretnih situacijah v posameznih okoljih, vse do naše odgovornosti v vlogi volilca.