Daleč največji med njimi je Jones Lang La Salle iz Chicaga; je drugo največje nepremičninsko podjetje na svetu s kar 48.000 zaposlenimi, 200 podjetji in 3,9 milijarde dolarjev letnih prihodkov. Zna vse, kar je povezano z nepremičninami, bančništvom, združitvami in prevzemi; nepremičnine kupuje, prodaja in preprodaja po vsem svetu od ZDA do Kitajske. Težko je najti kaj, česar ne bi znalo narediti. Kot samo pravi, velja za eno najbolj etičnih podjetij na svetu. Drugi so manjši. Roland Berger je podjetje iz Münchna, ustanovljeno leta 1967. Prava gazela s precej burno zgodovino združevanj in razdruževanj; po padcu železne zavese je močno razširilo dejavnost v srednji in vzhodni Evropi. Zdaj njegovih 2500 zaposlenih s strateškimi svetovanji pomaga v 36 državah; sklicuje se na svojo evropskost in družbeno odgovornost. Tretji, Oliver Wyman, ima več kot 40 let izkušenj in 3000 zaposlenih, ki v 25 državah pomagajo 1000 odjemalcem. Vanj še posebej zaupa ECB, čeprav je znano, da je Anglo Irish Bank ocenilo za najboljšo banko na svetu, a so jo morali tri leta pozneje nacionalizirati, da so jo rešili. Deloitte in Ernst&Young sta bolj »domači«, saj imata podružnici tudi v Sloveniji.

Dvom v natančnost

Kljub ugledu, znanju in etičnosti ocenjevalcev dvomim v natančnost številk. Slovenija je namreč, čeprav naše in evropske oblasti zatrjujejo drugače, dejansko poskusni zajček pri ustvarjanju bančne unije v EU. Za to je z majhnostjo – slovenski bančni sistem je le poldruga tisočinka evrskega – in ubogljivostjo izredno primerna. »Reševanje« našega bančnega sistema časovno preveč sovpada z ustvarjanjem bančne unije, da ga ne bi izkoristili za preverjanje zamisli o njenem delovanju in z učinki prehoda od »bail-out« k »bail-in« reševanju bank. Evropska komisija, ki je Slovenijo do junija priganjala z zahtevo po hitrem prenašanju posojil v »slabo banko«, je zato prenos zaustavila. Ne, ker bi jo skrbela nedovoljena državna pomoč ali goljufanje; pri bankah v državni lasti smo davkoplačevalci tudi lastniki, tudi med »bail-out« in »bail-in« reševanjem pravzaprav ni razlike – na obeh straneh smo davkoplačevalci. Slovenija je zamenjavo prvega z drugim tudi že vgradila v še en nedavno sprejeti »zakon o spremembi zakona«, dobri dve leti preden bodo druge članice direktivo o tem vgradile v nacionalno zakonodajo, ki naj bi se uveljavila šele leta 2018. Tudi zahteve, da je treba razkriti metodologijo stresnih testov, so pravzaprav odveč, »metodologija« bo prilagojena »rezultatu«, ta pa je stvar politične presoje. Številke so tolikšne, da jih Slovenija še zmore brez »pomoči«; kapitalska ustreznost bank, to je razmerje med kapitalom in aktivo banke, se bo z dokapitalizacijo dvignila kar na 15 odstotkov, kar bi regulatorji pred krizo ocenili za skrajno neučinkovitost banke, njeni lastniki pa bi upravo zaradi nesposobnosti več zaslužiti nemudoma odpustili.

Ponavljati, kdaj in kako smo prišli, kjer smo, nima smisla, to vemo; tudi krivcev, pa naj bodo tožilci še bolj zagrizeni, za več kot desetino gornjih števil ne bodo našli. Daleč največji delež številk je rezultat gospodarskega sistema. Ameriški ekonomist Hyman Minsky je že pred dobrimi štirimi desetletji dokazoval, da so finančne krize vgrajene v sistem kreditiranja in zato neizogibne. Prav veliko pristašev ni dobil; ekonomska veda je takrat še trdno verjela v vsemogočnost trga, deregulacijo in ustvarjanje bogastva s finančnim »poglabljanjem«. Takratno gospodarjenje pa tudi še ni zahtevalo veliko kreditiranja; večina kreditojemalcev je s krediti le dopolnjevala lastna sredstva. A to se je spremenilo; postali smo, ne le mi, kreditna družba – brez kreditov se gospodarstvo ustavi. Kreditojemalce je zdaj mogoče razvrstiti v tri skupine; v prvi so tisti, ki s tokovi dohodkov še lahko servisirajo kredite, v drugi tisti, ki lahko odplačujejo obresti, ne pa glavnice, v tretji pa tisti, ki ne morejo plačevati niti obresti. Ko so jemali kredite, so se skupaj z bankirji zanašali na nikdar končano rast gospodarstva in bogastva. Ko se je rast zaustavila, so njihovi krediti postali »slabi«; koliko jih je, ne vemo; zdajšnje drage in s trudom pridobljene številke bodo že jutri napačne, prave bodo najbrž višje.

Entropija kreditov

Iskanje krivcev za odobravanje kreditov v času kreditne evforije, ko je vse raslo, in zdajšnji kreditni krč je zato precej brezplodno početje. Kreditna zasvojenost in kreditni krč sta sestavini sistema, v katerem večina podjetij, pri nas več kot drugje, kreditov ne rabi le za »razširjeno«, ampak tudi za »enostavno reprodukcijo«, in v katerem prebivalstvo, pri nas manj kot drugje, kredite rabi za sprotno trošenje in ne le za premoščanje razlik med tokovi dohodkov in nakupi trajnih potrošnih dobrin. Entropija kreditov, to je njihova vse večja nesposobnost ustvariti gospodarsko rast, je splošna; gospodarstva za enako gospodarsko rast potrebujejo vse več kreditov, vsak nov evro kredita je šibkejši od prejšnjega.

Angleški ekonomist Jan Toporowski meni, da nihanja v gospodarski aktivnosti lahko obravnavamo kar kot prilagajanje dolgov; povečanje produkta povečuje dolg, zmanjševanje dolga zmanjšuje produkt. To pomeni tudi, da gospodarska politika dolgove sicer lahko prenaša iz enega sektorja v drugega, iz javnega v zasebnega ali iz zasebnega v javnega, ne more pa jih zmanjšati; če jih, uniči gospodarstvo. Dogajanja pri nas, v EU in v svetu kažejo, da ima prav. V zadnjih treh desetletjih je bilo dovolj veliko povpraševanja mogoče zagotoviti le z zadolževanjem; nekdanjo dilemo »inflacija-brezposelnost« je zamenjala dilema »dolgovi-brezposelnost«. Kako jo razrešiti? Poskusov je veliko; v začetku krize so privatne dolgove zamenjali z javnimi, kar ni zmanjšalo dolga, le njegova struktura se je spremenila. Nato so javni dolgovi postali krivi za vse tegobe; a zmanjšati jih brez povečanja zasebnih dolgov ni mogoče. Celo zdajšnje zamenjevanje »bail-out« mehanizma, ki zasebne dolgove pretvarja v javne, z »bail-in« mehanizmom, po katerem se dolgovi zmanjšajo na račun lastnikov bank in upnikov, oziroma z »zaplembo« nabranega finančnega premoženja, ne bo pomagalo. Gre za nekakšno vračanje v svetopisemske čase, ko naj bi vsakih sedem let dolgove odpisali, a tudi tu gre le za enkratno upočasnitev piramidne igre, v kateri enota povečanja produkta zahteva vse več enot dolga. Tudi če zamenjamo vse uprave bank, vse nadzornike in regulatorje, ne bo drugače.