Toda formalno enakopravnost je relativno lahko doseči, ko zanjo dozori čas in se spremeni družbena klima: sprejmejo se zakonski ali ustavni akti, ki določajo enakost ras v vseh pogledih. Ostanejo pa ekonomske posledice delitev, ki se lahko vlečejo še desetletja. In tudi se. Prizor v Johannesburgu je lahko dokaz formalne enakopravnosti, za njo pa se skriva še vedno globok socialni prepad med belci in črnci v ZDA in Južnoafriški republiki.

V Združenih državah so avgusta obeležili petdeset let od pohoda na Washington pod vodstvom Martina Luthra Kinga. Cilj dogodka ni bil le odprava formalne rasne segregacije, ampak je potekal pod sloganom Pohod na Washington za delovna mesta in svobodo. Torej je imel tudi ekonomsko dimenzijo. Glede svoboščin so v letih po pohodu hitro sledili sprejemi zakonov o državljanskih svoboščinah in volilni pravici, ki so formalno prepovedali diskriminacijo. V desetletjih, ki so sledila, so se zmanjšali tudi predsodki. Drugače pa je s prvim ciljem shoda, delovnimi mesti oziroma kar s širšim sklopom ekonomskih in družbenih zahtev temnopoltih glede izobraževanja, višje minimalne plače, stanovanjskega vprašanja, polne zaposlitve in tako naprej.

Ameriški nevladni Inštitut za ekonomsko politiko v letošnji študiji z naslovom Nedokončani pohod v dokaz našteva konkretne podatke: brezposelnost med temnopoltimi Američani ostaja v povprečju dva- do dvainpolkrat višja kot med belci in to razmerje se v zadnjega pol stoletja praktično ni spremenilo. Odstotek temnopoltih, ki živijo v revščini, se je glede na šestdeseta leta prepolovil, a še vedno je predlani znašal 27,6 odstotka ali skoraj trikrat več kot med belci. Temnopolti predstavljajo trinajst odstotkov ameriškega prebivalstva, a štirideset odstotkov ameriških brezdomcev. V šolstvu ostaja odprava rasne segregacije neizpolnjen cilj: leta 2010 je 74,1 odstotka temnopoltih otrok obiskovalo šolo, kjer je bila večina učencev nebelcev, in takšne imajo na voljo manj denarja od večinsko belskih. Za življenje nad pragom revščine je treba zaslužiti vsaj enajst dolarjev na uro, česar ni dosegala več kot tretjina zaposlenih temnopoltih v ZDA. Podatki iz drugih virov navajajo, da je premoženje povprečne belske družine šestkrat večje od premoženja povprečne temnopolte in da je med zdravstveno nezavarovanimi delež temnopoltih višji od deleža belcev.

Obama ob prihodu na oblast sicer ni nikoli izrecno obljubljal boja za ekonomsko dobrobit temnopoltih oziroma nanje ni osredotočil predvolilne kampanje in svojih politik – če bi to storil, verjetno ne bi zmagal. Stvari se je skušal lotiti drugače: ker je med revnimi večja stopnja temnopoltih, bo za njihov standard poskrbel s politikami, ki pomagajo vsem ekonomsko najranljivejšim skupinam – temnopoltim denimo bo bolj koristila njegova zdravstvena reforma, kaže analiza fundacije Kaiser Family. Kazalci, ki jih navaja Inštitut za ekonomsko politiko, pa vendarle pričajo o tem, da pravih rezultatov ni ali pa bo nanje treba še počakati. Sicer pa ne gre pozabiti, da so temnopolti zgodovinarji že leta 2008 opozarjali, da Obamova izvolitev predstavlja v prvi vrsti simbolični prelom z ameriško preteklostjo in dokaz, da lahko temnopolti posežejo po najvišjih državnih položajih in jim k temu ključno pripomorejo glasovi belcev, bistvenega obrata v standardu temnopoltih v nekaj letih pa ne gre pričakovati, če so ZDA tu očitno že zamudile nekaj desetletij.

Nič drugače ni v Južnoafriški republiki. Mandela se je izzivov po padcu apartheida dobro zavedal in večkrat opozarjal, da državljane na poti proti vrhu gore čaka pohod skozi mnogo temačnih dolin. Posledic desetletij apartheida pač ni mogoče odpraviti na hitro, pa čeprav je v državi kar osemdeset odstotkov temnopoltega prebivalstva, le devet odstotkov pa belskega. Dve desetletji po padcu apartheida tako domači Inštitut za pravico in spravo ugotavlja, da povprečno belsko gospodinjstvo zasluži več kot šestkrat toliko kot povprečno temnopolto, te ekonomske razlike pa so tudi največja ovira dokončni narodni spravi. »Korenita sprava od nas zahteva, da sežemo dlje od psiholoških in medosebnih dimenzij, in kaže na pomembnost odpravljanja materialnih neenakosti,« pravi ena glavnih avtoric nedavno objavljene študije Kim Wale.

Iz razlik v prihodkih izhajajo tudi druge razlike, denimo v dostopu do dobrih šol in pismenosti. V višje šole se v Južnoafriški republiki vpiše 58,5 odstotka vseh belcev in le vsak osmi temnopolti. Posledica slabše izobrazbe so večja brezposelnost in slabše plače med temnopoltimi – njihova povprečna mesečna plača znaša 2500 randov ali 175 evrov, povprečna plača belca pa čez tisoč evrov. Po neenakomerni razporejenosti prihodkov je Južnoafriška republika v svetovnem vrhu.

Vendar pa zgodovinske diskriminacije niso nujno edini razlog za ekonomsko neenakopravnost. Dokaz je Evropska unija, kjer sodijo temnopolti v kategorijo priseljencev. Kot v lanski analizi piše Evropska mreža proti rasizmu, je diskriminacija pri zaposlovanju ljudi afriškega porekla vidna po vsej Evropi. Celovite študije za vso celino ni, poročila iz posameznih držav pa kažejo, da so ljudje afriškega porekla pogosteje brezposelni, preveč kvalificirani za delo, ki ga dejansko opravljajo, in tarča mobinga. Poročila iz Nemčije, Italije in Malte govorijo o diskriminaciji temnopoltih, ki iščejo stanovanje, študije na Nizozemskem govorijo o rasni segregaciji v šolstvu, na Cipru migrantom iz podsaharske Afrike pogosteje zavrnejo zdravstvene storitve kot drugim in tako naprej. Ti in drugi podatki kažejo, da »so temnopolti in priseljenci afriškega porekla tarča diskriminacije, stereotipov in predsodkov pri iskanju zaposlitve, stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, izobrazbe, dostopa do storitev in dobrin, v kazenskem sistemu in medijih«, piše v poročilu, ki članicam EU priporoča, naj najprej začno z izdelavo ustreznih študij o položaju temnopoltih, nato pa se lotijo celostnega strateškega pristopa za izenačitev njihovih možnosti.