Namesto mičnih bondovskih lepotic sta mu družbo delala Stane Malčič, menda odličen strelec z zračno puško, in Staš Ravter. Slednjega je nagradil z direktorsko službo v kinoteki. Človek, ki je zatemnil kinoteko in zaklenil kinoprojekt, je bil kasneje nagrajen še s službo na EPK. Zatemnitev. Mukoma in počasi Prodnika premaknejo v dobro skrito pisarno ministrstva za šolstvo. Toda Prodniku gre vse na roko. Združijo ministrstvo za kulturo s šolstvom in pod ministrom dr. Žigom Turkom se zavihti na vrh Viba filma. In tam je še danes. Filmarji so letos spomladi protestirali in zasedli Vibo. Sedaj je vse tiho. Morda se je Prodnik človek zaprl v studie. Kot sam rad pove, je najprej filmski režiser in potem še vse ostalo. Rad snema in montira. V prostem času menda rad fotokopira. Vse, ne samo arhivske materiale. Spletna stran Vibe ponuja nekaj starih novic. Sledi manj uradno, a sočno poročilo iz prve roke.
Prvič me je kot mlado novinarko Studia City v stavbi na Cankarjevi ulici, kjer je takrat domovalo ministrstvo za kulturo, zaklenil v pisarno, češ da se morava pogovoriti. Ubogi človek se z žensko lahko pogovarja samo tako, da jo zaklene v pisarno. Vztrajen ni bil, pogovor ni stekel. Drugič, čez leta, je bil veliko bolj pogumen. Bil je glavni in v rokah je držal nov filmski zakon. Posnela sem vse vpletene v snovanje novega filmskega zakona, javno razpravo, Prodnik se je pustil prositi za izjave. Brez njega seveda ni šlo. Uravnoteženo in sproščeno, kot je bila v tistih časih, še posebej ertevejska, mantra. Politično uravnoteženi svetniki menda še vedno radi razpravljajo, da je v Odmevih desni sogovornik govoril 5 minut, levi pa 6 minut in pol. Skratka. Gremo snemalec, asistent in jaz tokrat na Maistrovo. Pogovor speljeva, bil je zelo prizadet, kako da filmarji ne razumejo, kaj vse dobrega prinaša novi zakon, mediji jih pa neuravnoteženo podpiramo.
Po pogovoru odstranimo mikrofone, prosim ga, da še malo posediva za neme kadre. Snemalec šviga okoli naju in midva se pogovarjava. Na lepem Prodnik človek skoči pokonci, češ da je bil uradni intervju samo izgovor in da smo prav gotovo zares posneli samo najin nemi pogovor. Zarota. »Saj ste filmski človek, veste, kako kamera, mikrofon delujeta,« sem mu prijazno razlagala. On pa vik in krik, da ga hočemo okoli prinesti. Šel je do vratarja, mu vzel ključe in zaklenil vhodna vrata ministrstva. Da nas ne spusti, dokler ne zbrišemo domnevno nemih kadrov. Nekaj časa smo preživeli zaklenjeni na ministrstvu, potem je snemalec popustil in zbrisal neme kadre pod budnim očesom Prodnika režiserja. Prodnik človek je odklenil vrata in smo lahko šli.
Klicala sem takratnega urednika in mu razložila, kaj se dogaja, potem sem vse strnila še v e-mailu in ga poslala tudi direktorju televizije. Rezultat je bil, da je moj šef sedel z mano v montaži, direktor televizije pa je Prodniku poslal ves posneti material. On je zahteval, direktor mu je ugodil. Kmalu zatem so me razbremenili in nisem več poročala o kulturni politiki. Me je pa direktor občasno prijazno prosil, da bi poročala o filmu ali razstavi kakega patra. Servilnost urednika in direktorja sta značilni za vodilne na nacionalki. Televizija Slovenija je od nekdaj država v državi. Resda deluje po zakonih, predpisih, toda odločilni so drugačni vatli. Neotipljivi, nenapisani. Preprosto zavohajo se med sabo enaki. Malo servilni, prestrašeni, ne preveč odločni, z nekaj malega znanja, s prilagodljivimi stališči.
Drugačne odbijejo, male novinarske ribe malo poroštiljajo, hitreje opravijo, ko gre za višje kadre. Niso redki uredniki, ki so do funkcije prilezli po fevdalnem nasledstvu. So pač dovolj dolgo zasedali prostore teveja, bili ravno prav bež, da so s časom postali uredniki. Četudi samo oddaje. Mantra je bila, da ne more nekdo iz zunanjega sveta opravljati uredniških teve del, lahko je samo eden od »naših«. Seveda so bile in so še vedno izjeme. V manjšini. Opisano ne velja za večino novinarjev. Nekaj Prodnikovega duha se vleče po teve labirintih, kleteh in pisarnah nacionalke. Menda tudi v zaklenjenih arhivih. Bunkerjih. Sam naj bi nekoč izjavil, da tam domujejo njegovi kontraverzni filmi. Zlobne priče pravijo, da so role prazne. So jih izbrisali ali si je zgolj delal reklamo? Morda je čas, da preveri. Da pride med svoje. Filme in ljudi.