Pravi stresni test za Slovence

Pomen bralne pismenosti

»Zaskrbljeni moramo biti zato, ker je branje osnovni mehanizem, ki ga mladi potrebujejo za učenje pa tudi širše,« razlaga direktorica Pedagoškega inštituta, ki je raziskavo v naši državi izvajal, dr. Mojca Štraus. Dr. Sonja Pečjak, ki je rezultate analizirala pri preteklih raziskavah, pa meni, da je treba te rezultate jemati resno. Raven bralne pismenosti je po njenem družbeno pomembna in se odraža tudi v osebnem in družbenem blagostanju ljudi. Bolj ko so ljudje bralno pismeni, bolj so učinkoviti v svojem delovnem okolju. Kljub temu iz sicer slabih rezultatov zadnje raziskave ne moremo izpeljati neposrednega sklepa, da bomo kot narod obsojeni na premalo kandidatov za opravljanje najzahtevnejših poklicev ali da bodo dijaki, ko se bodo zaposlili, svoje delo slabo opravljali. Ob slabši bralni pismenosti pa lahko predvidevamo, da bodo imeli v svojem okolju verjetno več težav, kadar bodo morali za izvedbo neke delovne naloge prebrati besedilo, ga razumeti in pravilno uporabiti podatke.

Raziskave kažejo, da raven bralne pismenosti posameznika močno vpliva na njegovo življenje – z nižjo stopnjo pismenosti se je danes v svetu težko znajti. Takšni posamezniki težje razumejo sporočila na primer v oglasih, v predvolilnih kampanjah, v medijih, pri srečevanju z vsakdanjimi sporočili iz okolja (npr. izpolnjevanje raznih obrazcev, branje voznih redov avtobusov/vlakov, navodil za jemanje zdravil ali vzdrževanje gospodinjskega aparata itn.). Življenje je zanje težje in življenjski prostor se jim lahko precej skrči: težje uveljavljajo svoje pravice, saj jih težje razberejo. Ne vedo, kam bi se obrnili ob težavah, ne poznajo ugodnosti, ki bi jih lahko bili deležni. »Ljudje z nizko bralno pismenostjo so lahko zaradi tega marginalizirani,« pravi Pečjakova. »Težko se bodo podali na nove poti, saj se bodo zaradi preteklih slabih izkušenj bali novih izzivov.«

Višja raven bralne pismenosti na drugi strani človeku omogoča, da zna informacije sebi in drugim pravilno razložiti, jih med seboj primerjati, povezovati ter si o njih izoblikovati svoje mnenje. Tako ga bo na primer težje prepričati, naj gre v trgovino z dražjimi izdelki, ker da ponuja navidezno ugodne popuste. Bralno bolj pismeni so bolj suvereni in samostojni in je z njimi težje manipulirati.

Bralna pismenost na plečih ravnateljev

Treba pa je vedeti tudi, da gre pri tem za kompetence, ki jih je treba pri vsakem posamezniku razviti in tudi vzdrževati. Ni nujno, da bo imel petnajstletnik, ki je v raziskavi izkazal najvišjo bralno pismenost, takšno tudi čez desetletje ali dve, saj se bo okolje verjetno spremenilo in zahtevalo uporabo novih pristopov. Nesporno pa ostaja, da je ključni dejavnik dobre pismenosti poleg družinskega okolja izobraževalni sistem, ki pomaga človeku razviti njegove potenciale.

 Okolje pomembno vpliva na tovrstne kompetence, priznava razvojna psihologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Ljubica Marjanovič Umek, a to ne pomeni, da ga ne moremo spremeniti v bolj spodbudnega. Pomemben je kulturni kapital, ki ga ima družina, ta pa je močno odvisen od izobrazbe staršev. »A ne samo od te, kot pogosto meni politika in dvigne roke, češ, tega ne moremo spremeniti.« Otroci manj izobraženih staršev imajo lahko res na voljo manj bralnih spodbud znotraj družine, manj knjižnega gradiva, gredo redkeje ali nikoli v gledališče, v knjižnico. Vsega tega pa so lahko deležni z vključitvijo v predšolsko vzgojo, kjer nadoknadijo manjkajoči stik s simbolnim svetom, pomanjkljivo razvite govorne sposobnosti in podobno.

Med državami, kjer so v zadnjih letih uspešno okrepili bralno pismenost, je Poljska. Dr. Fani Nolimal, ki je na Zavodu RS za šolstvo vodila slovenski projekt Opolnomočenje učencev z bralno pismenostjo, pripoveduje, da so se Poljaki naloge lotili izjemno široko in na dolgi rok, saj prizadevanja za dvig bralne pismenosti potekajo že dvanajsto leto. »Delo poteka na vseh ravneh izobraževanja, od predšolske vzgoje, osnovnih, srednjih šol do fakultet, pa tudi na starejše niso pozabili. Usklajeno ne deluje le izobraževalni sistem, pač pa vsi deli družbe. V medijih na primer obstajajo rubrike, ki spodbujajo bralne kompetence. V regijah, kjer so ljudje manj brali, so odprli še več knjižnic, drugod so jih obogatili s knjižnimi gradivi...«

Za primerjavo, v Sloveniji smo imeli v zadnjem času le en večji projekt – Opolnomočenje učencev z bralno pismenostjo. Trajal je dve leti, vanj pa se je po besedah Nolimalove vključilo 42 šol, kar je na državni ravni približno desetina. Na ministrstvu za izobraževanje sicer poudarjajo, da to ni edini projekt po nespodbudnih rezultatih bralne pismenosti iz raziskave PISA 2009. Navajajo, da je Pedagoški inštitut pripravil tudi vrsto seminarjev za učitelje, prav tako Zavod RS za šolstvo, »ministrstvo pa je v okviru Urada za razvoj izobraževanja skupaj z javnimi zavodi organiziralo mednarodno konferenco«. Čeprav projekt Opolnomočenje učencev z bralno pismenostjo ni bil edini, pa je bil eden večjih in je prinesel spodbudne rezultate, pravi dr. Nolimalova. Ti bodo morda vidni ob prihodnjem merjenju bralne pismenosti, saj se je zadnja raziskava izvajala, ko je bil projekt v teku šele pol leta.

Dvig bralne pismenosti so si na zavodu zadali v tistih šolah, ki so se pri nacionalnih preizkusih znanja v zadnjih petih letih najslabše odrezale. Priključilo se jim je tudi nekaj najboljših šol z namenom, da slabšim pomagajo s svojimi dobrimi praksami. Pomagati so želeli tako učencem kot učiteljem, saj morajo tudi ti spoznati, da je treba bralno pismenost razvijati pri vsakem predmetu.

V mnogih šolah se je interes za branje močno dvignil, ugotavlja Nolimalova: »Pogosteje so si učenci izposojali knjige v knjižnici, se pogovarjali o branju in o prebranem; ko smo jih obiskali svetovalci z zavoda, smo opazili, da berejo tudi med odmori po hodnikih.« Prav tako so se v vključenih šolah, opozorimo ponovno, da je šlo v večji meri za najslabše, dosežki učencev na nacionalnem preverjanju znanja izboljšali.

Nolimalova opozarja tudi na pomemben profesionalni premik vključenih učiteljev: prenehali so s posredovanjem znanja preko frontalnega pouka, začeli so se zavedati svoje vloge pri razvijanju bralne pismenosti. »A ker se je projekt končal, namesto da bi se nadaljeval in razširil, je razvijanje bralne pismenosti odvisno predvsem od tega, kakšen odnos do nje imajo posamezni osnovnošolski ravnatelji.« Dela pa bi bilo še veliko. Že v dveh letih so izvajalci projekta opazili, da se spodbudni rezultati šolarjev, povezani z bralno pismenostjo v drugem in tretjem razredu, do sedmega razreda izgubijo. Da bi ugotovili, zakaj, je bilo časa premalo.

Obama, Pahor, Bratušek, Pikalo

Ker je bil projekt prekratek in premalo obsežen, drugih večjih pa ministrstvo ni sprožilo, je psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik slabe rezultate naših šolarjev pri bralni pismenosti že drugič zapored pričakoval. Težave ohranja po njegovem predvsem počasno opismenjevanje učencev v prvi triadi osnovne šole, preveč je dela z delovnimi zvezki in učbeniki in posledično premalo pisanja. Tudi slovnico pri pouku slovenščine učni načrti uvajajo nesistematično, sploh v primerjavi s poučevanjem slovnice pri tujih jezikih. »A to so stvari, ki jih tako majhen projekt ne more rešiti. Rešitve morajo biti sistemske, in tudi tedaj se rezultati pokažejo šele čez vrsto let,« pravi.

»Premalo je bilo narejenega. Opismenjevanje se je sicer res premaknilo na prva dva razreda osnovne šole, nihče pa se ni ukvarjal s pisanjem, z delovnimi zvezki, s slovnico. Nihče ni poglobljeno razmišljal o razlogih za nezadovoljivo bralno pismenost naših petnajstletnikov,« pravi Kristjan Musek Lešnik.

Ko so za slabe rezultate raziskave PISA izvedeli v Združenih državah Amerike, se je oglasil sam predsednik Obama in rekel: »Naši otroci bodo najboljši.« Čeprav se njegova trditev (še) ni uresničila, saj v nekaterih zveznih državah to področje še vedno šepa, njegov odziv daje vedeti, kakšen pomen pripisujejo bralni pismenosti v ZDA. Čeprav se v Sloveniji s slabimi rezultati spopadamo že drugič zapored (oziroma so jih, kot bomo videli v nadaljevanju, vsebovale že predhodne raziskave), se nanje ne predsednica vlade Alenka Bratušek ne predsednik republike Borut Pahor nista odzvala. Tega nista storila niti na našo pobudo, saj sta bila oba v času nastajanja tega članka v tujini, so nam sporočili iz uradov premierke in predsednika.

Tudi ministra za izobraževanje Jerneja Pikala rezultati niso vznemirili. Ob objavi rezultatov je omenil le spremembe ocenjevanja v prvem triletju in poudaril, da podpre vse ukrepe, ki mu jih predlagajo strokovnjaki, sam pa da ni strokovnjak za ta vprašanja... Pozneje je dodal, da je zdaj čas za analize in delo. Napovedal je, da bo ministrstvo na podlagi študij in primerov dobrih praks v drugih državah, med njimi tudi na Poljskem, skupaj s strokovnjaki s tega področja »ovrednotilo dosedanje ukrepe in predlagalo še dodatne ciljno usmerjene ukrepe«. »Ker gre za celovite ukrepe in obsežne aktivnosti, je ministrstvo že predlagalo njihovo uvrstitev v dokumente, ki so podlaga za črpanje sredstev iz evropskega socialnega sklada.«

Funkcionalno nepismeni odrasli

Na ministrstvu za izobraževanje so poudarili, da bralne pismenosti ni mogoče izboljšati z enim projektom, sploh pa ne v kratkem času. A časa je bilo od prvih slabih rezultatov na tem področju, kot smo že omenili, kar precej. Prva mednarodna raziskava bralne pismenosti (IEA 1991) je zajela devet- in štirinajstletne učence iz 32 šolskih sistemov. Slovenski štirinajstletniki so se med 31 državami uvrstili na 11. mesto, devetletniki pa med 27 državami na 20. mesto. Oboji so bili najslabši pri branju razlagalnih besedil, torej besedil, ki jih vsebujejo večinoma učbeniki.

Druga mednarodna raziskava bralne pismenosti (PIRLS 2001) je preverjala pismenost devet- in desetletnih otrok v 35 državah. Pri slovenskih tretješolcih je bil ugotovljen pomemben napredek: od velikega zaostanka za mednarodnim povprečjem leta 1991 do majhnega zaostanka za mednarodnim povprečjem leta 2001. Kljub temu je raziskava pokazala na podobne bralne trende, ki jih je ugotovila že raziskava leta 1991: deklice so brale veliko bolje od fantov, branje učencev v mestih je bolj temeljito od branja na podeželju, učitelji so premalo usposobljeni za razvijanje vseh vrst bralnih strategij.

Še več prahu, ki pa se je polegel (pre)hitro, je sprožila mednarodna raziskava o pismenosti odraslih (IALS, 1998-2000), v kateri so sodelovali odrasli od 16. do 65. leta iz 20 držav. Odrasli so na primer morali pokazati razumevanje recepta, navodila za negovanje rože, obrazca za plačilo stanarine in podobno. Rezultati so pokazali, da slovenski odrasli v funkcionalni pismenosti sodijo med petino najslabše pismenih držav. V Sloveniji je kar 77 odstotkov odraslega prebivalstva po svojih dosežkih pod ravnjo, ki je potrebna za razumevanje in uporabo tiskanih (pisnih) informacij v vsakdanjem življenju.

A Slovenci smo, kot vse kaže, precej samozavestni, ko ocenjujemo svoje znanje. Tako je po raziskavi o funkcionalni pismenosti odraslih dr. Stanislav Pejovnik, takratni državni sekretar za višje in visoko šolstvo, dejal, da bi morali raziskavo ponoviti – in če podatek drži, nujno nekaj ukreniti. Dvome mu je vzbujal vzorec raziskovancev, ki je bil za tako pomembno vprašanje, kot je funkcionalna pismenost, po njegovem razmeroma majhen (2972 oseb).

Kako funkcionalno ali bralno pismeni smo v resnici, pa kažejo pripetljaji iz vsakdanjega življenja.

Vozni redi vlakov tako denimo marsikomu povzročajo težave, opaža Primož Kokalj iz Slovenskih železnic. Pred nekaj leti se je spremenila legenda, ki so je bili potniki vajeni, in povzročila veliko težav – največ tistim, ki z vlakom potujejo le nekajkrat na leto »Ko ob znaku piše, da vlak vozi ob delavnikih, razen ob sobotah, včasih sprašujejo, ali torej vozi tudi ob nedeljah.« Tudi z iskanjem pomena legende v tiskanih voznih redih imajo potniki včasih težave, saj si morajo v knjižici izbrati postajo oziroma relacijo, legendo pa najdejo šele med zadnjimi stranmi. »Največkrat imajo težave starejši. Tistim, ki potujejo le nekajkrat na leto, zato pripravimo natančen potovalni načrt: kdaj gre njihov vlak, njegova številka, peron, s katerega odide...«

Podobne težave se pojavljajo tudi ob nakupu tehničnih pripomočkov, ki jih uporabljamo vsak dan. Knjižico s pisnimi navodili na primer pri nakupu televizorja je v zadnjem času zamenjala interaktivna pomoč, ki uporabnika vodi, ko vključi televizor. A množica klicev prodajalcu televizorjev v eni od trgovin s tehničnimi pripomočki Marku Mohoriču dokazuje, da ljudje še vedno ne razumejo. »Ljudje kličejo, nam povedo, kaj vidijo na zaslonu, in vprašajo, katero od možnosti naj izberejo. Tudi če bi sami izbrali tisto, ki jim jo svetujemo, si tega brez našega potrdila pogosto ne bi upali, saj se bojijo, da bodo zaradi napačnega pritiska na tipko nov televizor spremenili v neuporabnega.« Prav paradoksalno pa je zato dojemanje znanja prodajalcev: »Včasih kliče kdo, ki ima na primer petnajst let star televizor, saj je na zaslonu zasledil napis. Prepričan je, da mi kot prodajalci točno vemo, kaj ta napis pomeni in kako z njim ravnati – za vsak televizor, ki smo ga kdaj prodali.«

Kmalu novi dokazi

Treba je upoštevati tudi pogosto slabo prevedena navodila za uporabo in zapletene obrazce, pravi Ljubica Marjanovič Umek, a vseeno je to le ena plat zgodbe. Človek z višjo ravnjo bralne pismenosti bo znal poiskati informacije, ki mu bodo pomagale, in se bo znašel tudi, če bo moral poiskati pomoč, medtem ko se bo človek z nižjo bralno pismenostjo morda odpovedal rabi aparata in v prihodnje ne bo kupoval novih.

A precej večja težava je, pravi psihologinja, da se sploh ne zavedamo, kako pomembna je bralna pismenost za naše življenje. Ne le da se je veščin branja različnih besedil (proze, člankov, grafičnih prikazov, poezije, drame, tehničnih navodil in podobnega) treba naučiti, da ne izzvenijo, jih je treba tudi vzdrževati.

Sicer pa bo kmalu ponovno na preizkusu tudi bralna pismenost odraslih. Kot nam je povedala mag. Ester Možina iz Andragoškega centra Slovenije, jo bo preverjala mednarodna raziskava PIAAC, ki se bo izvajala prihodnje leto in v kateri bo sodelovalo okoli 5000 odraslih, starih od 16 do 65 let. Rezultati naj bi bili znani maja 2016.