Danes si je denimo nemogoče zamisliti poslovno življenje brez joint venture. Ob izgovarjavi teh dveh besed vas prav gotovo spreleti prijeten srh. Poskusite še enkrat: joint venture. Čutite mravljince? Preprosto povedano, gre za odnos poslovnih subjektov, ki združita svoje potenciale, torej denar, znanje in human sources (vau, še ena močna) oziroma delovno silo, pri nekem projektu, ki bo prinesel nesramno veliko »keša«, pri tem pa subjekta še naprej ostaneta neodvisna. A nekaj podobnega smo se šli v tistih časih, ko so nam za lahko noč brali Kardeljeve Smeri razvoja. Trije samostojni subjekti smo se združili pri projektu Na kavo v Trst. Jaz sem dal za bencin, sošolec s faksa avto, Aldo iz Kopra znanje, saj je Trst dobro poznal, in smo šli na Viale 20. settembre dražit neofašiste in se naslajat ob propadanju kapitalizma. Pa še kavbojke smo si kupili.

Poznam ljudi, ki imajo mokre sanje ob izrazu team building. Čeprav kapitalizem postavlja individualno pred kolektivnim, v nasprotju z gnilim socializmom, ki je opeval kolektivno enakost v revščini, je ugotovil, da je stiskanje človeških resursov do zadnjega atoma učinkovitejše, če so zaposleni tesno povezani. Zato je razvil pravo industrijo za ustvarjanje med seboj tesno prepletenih in soodvisnih delavcev v korporacijah. Najbolj učinkovito oblikovanje moštvenega duha je, če v nekaj gumenjakov za raftanje natlačiš zaposlene in srednji menedžerski kader ter jih napol pobruhane od strahu poženeš po divjih brzicah. Medtem ko predsednik uprave z brega rjove: »Dajmo, vsi hkrati, veslajte, skupaj zmorete, najšibkejši naj utone, gremo, ne bodite šleve,« delavci v boju za preživetje noro treskajo z vesli, padajo iz čolnov, pljuvajo, grabijo drug drugega, da se ne utopijo, in skozi to muko utrjujejo soodvisnost, ki vodi do boljših poslovnih rezultatov in dobička. Mogoče gre za naključje, a tudi v tistih grdih časih, ko smo imeli za 29. novembra dva prosta dneva, so ljudje hodili na utrjevanje kolektivnega duha. V delovnih brigadah so kopali jarke za socialistični vodovod na Kozjanskem. Tam so se v potu in preštevanju žuljev spletale zelo trdne vezi. Medtem ko so se vodje akcije drli: »Dajmo, še sto samokolnic zemlje, še dvesto kubikov kamenja,« so se brigadirji in brigadirke objemali, da ne bi padli v nezavest, in so se spletale tako trdne vezi, da se je še kakšen otrok rodil. Je pa bil ta socialistični team building učinkovit, saj se še 60 let po njem udeleženci srečujejo. Nič novega torej, le da se mu je reklo – bratstvo i jedinstvo.

Ena meni najlepših besed, ki nam jih je podaril kapitalizem, ki prav mehko polzi prek jezika in boža ustnice, je – outsourcing. To pomeni, da čeprav imate svoje delavce, svoj razvojni oddelek, vse zbrcate in najamete nekoga zunaj firme, ki tega istega morda ne bo naredil bolje, a bo ceneje. Tudi v tistih časih smo outsourcali. Pripeljali smo Bosance, da so delali namesto nas za malo denarja. Le da smo takrat uporabljali neumen izraz – ekonomska migracija. Danes pa vsi vse samo outsourcajo. Znebijo se starih in dragih delavcev ter najamejo mlade in poceni. Po možnosti iz drugih držav. Fenomenalna rešitev, ekonomična, napredna. Komaj čakam dan, da namesto pregrešno dragih slovenskih novinarjev outsourcajo kitajske. Slišal sem, da so pridni in zelo poceni. Za 300 evrov pišejo komentarje, reportaže, glose, pravzaprav vse, kar ti srce zaželi. Dobro, časopis bo, dragi bralci, v kitajščini, ampak bo skoraj zastonj. Pa kaj je to malo v tej krizi?