Uporaba razvpitega lovilca IMSI, lažne bazne postaje, s katero se lahko policija dokoplje do podatkov o mobilnih telefonih, je oziroma bo končno urejena v noveli zakona o kazenskem postopku, ki je trenutno v strokovnem usklajevanju.
Improviziranje policistov
Napravo policisti uporabljajo že dlje časa, vendar v dokaj visoki konspirativnosti. Na policiji o lovilcu najprej niti niso želeli govoriti, ko je njena uporaba postala »javna skrivnost«, pa so uporabo lovilca potrdili. Čeprav zakon o kazenskem postopku uporabe tovrstnih naprav izrecno ne opisuje, so na policiji nato zagotavljali, da lovilec IMSI uporabljajo v skladu z zakonom in tudi po navodilih vrhovnega državnega tožilstva. A vsem se zakonitost uporabe lovilca ne zdi tako samoumevna. Pripombe je imel denimo urad informacijske pooblaščenke, od odvetnikov, ki se ukvarjajo s kazenskim pravom, pa je bilo mogoče slišati celo namigovanja, da policija z lovilcem IMSI improvizira in z njim pridobljene podatke nato (da ugodi zakonodaji) po potrebi pripiše med informacije anonimnih informatorjev.
Takšno prakso na policiji sicer že ves čas zanikajo, dejstvo pa je, da pravila igre z lovilcem IMSI za zdaj niso (dovolj) pravno opredeljena. To sporno stanje, ki po eni strani do neke mere veže roke policiji, po drugi pa lahko tudi krati človekove pravice državljanov, popravlja predlog novele zakona o kazenskem postopku. Po novem (do sprejetja novele je sicer še daleč) bodo lahko policisti z lažno bazno postajo na podlagi sodne odredbe na nesporen način prišli do podatkov o telefonih osumljencev.
Uporaba le v upravičenih primerih
V praksi bo to orodje za policiste izjemno koristno pri sledenju članom organiziranega kriminala, ki komunicirajo z mobiteli na kartico in jih za nameček hitro menjujejo. Lovilec v praksi namreč deluje tako, da ujame podatke vseh telefonov v okolici, policisti pa s sledenjem osumljencu na več lokacijah nato s presekom zbranih podatkov izluščijo, katera številka pripada osumljencu. Prav tako bodo lahko policisti z lažnimi baznimi postajami iskali lokacije že znanih telefonskih številk, kar je dobrodošlo predvsem pri iskanju ugrabljenih, pogrešanih in iskanih oseb.
Da policisti lovilca ne bi mogli uporabljati preveč po domače, predlog novele predvideva, da bodo lahko podatke o telefonih osumljencev lovili le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, tožilstvo pa bo moralo tudi utemeljiti, zakaj na drug način do podatkov telefona osumljenca ni mogoče priti.
O zadovoljivosti pravne podlage za delo z lažnimi baznimi postajami, ki jo prinaša novela, na policiji v tej fazi še ne želijo govoriti, neuradno pa naj bi bili s predlaganimi pravili igre povsem zadovoljni. Kaže, da za zdaj večjih pomislekov nimajo niti v uradu informacijske pooblaščenke, saj nam je namestnik pooblaščenke Andrej Tomšič predstavil le dve, relativno blažji pripombi. V uradu imajo namreč pomislek, da je opis lovilca v zakonodaji (le kot »tehnično sredstvo«) premalo natančen. Prav tako opozarjajo, da se v lovljenje podatkov o telefonu osumljenca ujamejo tudi podatki drugih v bližini lažne bazne postaje ter da bodo morali biti policisti zato še posebej previdni, da ne posežejo tudi v njihovo zasebnost. »Pod temi (zakonsko opredeljenimi, op. p.) pogoji naj bi se lovilci uporabljali izključno v res upravičenih primerih,« pravi Tomšič, ki pa ministrstvo za pravosodje kljub temu poziva k večjemu posluhu glede nujnega resnega in predhodnega ovrednotenja posledic teh pooblastil za zasebnost državljanov. »Želeli bi si več aktivnosti v to smer ter tudi več javne razprave, po možnosti pred nakupom tovrstnih naprav,« dodaja Tomšič.
