Morda bi zato, ker se na prvi strani sprašuje »Kako naj opišemo dogodke, ki so po letu 2007 pretresali svetovno gospodarstvo?«, članek morali začeti s knjigo Paula MattickaVse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma, toda prav zaradi njenega sklepnega poglavja, ki pod naslovom Prihodnost kapitalizma opisuje mračno prihodnost človeštva, se zdi primerneje na prvo mesto postaviti Anatomijo melanholijeRoberta Burtona. To sta namreč dve od štirih prevodnih knjig, ki jih je včeraj predstavila založba Studia Humanitatis oziroma njena glavna urednica Neda Pagon skupaj z nekaterimi pisci spremnih študij.
Vse o »bolezni duše«
Anatomija melanholije je prvič izšla leta 1621, njen avtor, »čudaški« Robert Burton, ki je 40 let preživel v oxfordski knjižnici, pa je vsaki od naslednjih izdaj (za časa njegovega življenja jih je izšlo pet) dodajal velike kose novega besedila, tako da je obseg knjige nazadnje dosegel več kot 1000 strani. Slovenski prevod (delo Lidije Šumah) je narejen po izdaji The Essential Anatomy of Melancholy, ki je izšla leta 2002 in zajema približno šestino celotne Burtonove Anatomije melanholije. Francoski literarni zgodovinar Jean Starobinski (njegova Lekcija Anatomije je dodana kot spremna študija) pravi, da je Burtonova knjiga ne le »veliki tekst angleške literature«, temveč tudi »genialna sinteza, ki skoraj v celoti združuje vse, kar je bilo pomembnega izrečeno o melanholiji, dodaja pa še poziv iz neštetih zgodb – legendarnih, poetičnih ali 'kliničnih' – ki to bolezen duše zaznamuje s svojo senco«. Že res, da »pravimo melanholik vsakomur, ki je žaloben, čemeren, nerazpoložen, osamljen, tako ali drugače razdražen ali vznejevoljen«; in da tej melanholični dispoziciji »ne ubeži noben človek na tem svetu… nihče ni ukrojen tako umetelno, da bi ga občasno vendarle ne doletela melanholija«; toda melanholija, ki jo obravnava Burton, je »kronična ali dolgotrajna bolezen, ustaljeno razpoloženje«.
Prav tisto razpoloženje, ki nas utegne vse zajeti, vsaj kolikor »brezdelje«, ki je po Burtonu eden izmed vzrokov melanholije, ni več značilnost plemstva, marveč bo kot brezposelnost postalo »značilnost« prihodnosti kapitalizma. »Če bo kapitalizem prepuščen sam sebi, si lahko od njega obetamo desetletja gospodarskih težav z vse hujšimi napadi na zaslužek in delovne razmere tistih, ki bodo imeli srečo, da bodo ostali mezdni delavci,« pravi ameriški filozof Paul Mattick v svoji knjigi Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma (prevod Marko Kržan), ki je predvsem analiza kapitalističnih kriz. Primož Kraševec pa v spremni študiji dodaja: »Tradicionalna levica je mrtva, toda kapitalistično stanje je še vedno nevzdržno, zaradi česar je iskanje novih oblik politične organizacije družbenih bojev nujno.«
Med estetskim in političnim
O knjigi britanskega antropologa Jacka GoodyjaVzhod na Zahodu (prevod Polona Petek) pisec spremne študije Jože Vogrinc pravi, da se uvršča med tista avtorjeva dela, katerih izrecen namen je polemika proti vztrajnim prepričanjem o evropski izjemnosti. Toda v tej knjigi je njegova kritika »ekscepcionalizma« še posebej konkretna: pokaže namreč, da je na Vzhodu že obstajalo, kar naj bi našel ali proizvedel šele Zahod. Če naj bi Zahod iznašel kapitalizem, Goody pokaže, da so Azijci že prej razvili komercialno protokapitalistično gospodarstvo.
Četrta predstavljena knjiga, Estetika in politika, predstavlja »eno najbolj zanimivih prigod v moderni nemški književnosti«, namreč spor o ekspresionizmu, ki se je vnel med filozofoma Ernstom Blochom in Györgyjem Lukacsem, ker pa je slednji v svojo argumentacijo pritegnil še realizem, so polemiko nadaljevali še Bertolt Brecht, Walter Benjamin in Theodor Adorno. Slovenski prevod (delo več prevajalcev) se ravna po zborniku Aesthetics and Politics (New Left Books, 1977), toda besedila so prevedena po nemških izvirnikih. Iz angleškega zbornika so povzeti Sklepni premisleki ameriškega marksističnega filozofa Fredrica Jamesona, spremno študijo pa je napisal Rok Benčin, ki se ne strinja z Adornovo trditvijo, da »danes ni čas za politično umetnost«.
