V ozadju te transnacionalizacije komercialnega vdora korejske kulture oziroma njenih predelav globalnih oblik, zaradi katerih smo navsezadnje tudi Nekorejci postavljeni v vlogo arbitrov korejske kulture, so na skromnejši ravni potekali tudi ponovna invencija, sistemsko gojenje in poučevanje bolj tradicionalnih in starih popularnih glasbenih oblik, ki so bile s časom podvržene številnim spremembam. Med njimi je tudi sinawi (oziroma »šinavi«), ki v osnovi pomeni kompleksno čustveno improvizacijo inštrumentalne skupine, rabljene med šamanskimi obredi. Sinawi je podobno kot sanjo, inštrumentalna improvizacija solista s trdno formalno podlago, sčasoma doživel preobrazbo in postal skorajda izključno koncertna glasba, na tej poti pa je v marsičem izgubljal značilno kontekstualizirano moč improvizacije in poudarjeno heterofonijo ter postajal preprostejši z razpoznavno strukturo skladb.
Ansambel Sinawi, ki je nastopil v napol polni okrogli dvorani Cankarjevega doma, je skupina petih mlajših glasbenikov, ki je tradicionalnim glasbilom (zmerom impozantnih in pri nas redko videnih citrah kayagum in ajaeng, godalih yanggeum in tolkalih, tudi predirnemu bobnu changgo) in petju dodala tudi električni klavir, ki že s svojo vlogo in značilnostmi harmonsko uokvirja potek in gradnjo skladb. Skupina, ki zadnja leta snema plošče in precej nastopa v tujini, poudarja stapljanje oziroma moderniziranje tradicionalnih slogov z jazzovskimi sestavinami in drugimi pop slogi. Avtorsko predeluje starejše pesmi in zajema iz predpisanih, ohranjenih vzorcev iz obredja. Pri tem koleba med zvestobo starejšim konvencijam muziciranja in njihovemu prenosu v sedanjost, ki mu lahko še zmerom z nemalo radovednosti sledi obiskovalec koncerta iz Evrope. Zabavno pri tem je, da do vzajemnega stika dejansko ne more priti brez začetnega odmerka »orientalizma« oziroma stereotipnih predstav z obeh strani.
Ne glede na koristne didaktične nagovore pianistke o ozadjih pesmi in opise poteka skladb (denimo o nepremostljivih razrednih razlikah med zaljubljencema v stari pesmi ali pa o cenzuri pesmi, ki je bila v veljavi v Južni Koreji po vojni, razdelitvi Koreje, ki je pomenila prekinitev temeljnih družbenih vezi) je za končni preboj vendarle odločilna inštrumentalna, glasbeniška moč in zagon ansambla. V nekaj točkah mu je uspelo pričarati silovitost, pantonalno neujemljivost v urejenem neredu in virtuoznost glasbenikov v sinawi, zlasti tolkalca in obeh izvajalcev na citrah – tudi v posodobljenih priredbah »ljudskih« pesmi, kjer mladi pevec izkaže svojo privrženost in bližino z melizmo »indie« popevkarja in ko skupina mestoma zazveni kot ognjevit modalni jazzovski bend, ki pa vseeno sledi repertoarno začrtanemu zaporedju skladb. Bil je prijeten in koristen spoznavni večer. Tako od blizu nismo videli igranja na različna strunska glasbila, iz katerih izvabljajo rezke, suho predirne drseče tone iz korejske zakladnice, vse od dua Elliotta Sharpa in Jin-Hi Kim, ki je pred mnogimi leti v Kudu s kitaristom virtuozno improvizirala na šeststrunskem komungu.
