Prvi piarovec SDS Jernej Pavlin – tisti tiskovni predstavnik (Janševe) vlade, ki je piarovcem ministrstev naročil, naj ne komunicirajo več z Mladino – je namreč pred Novinarsko častno razsodišče postavil nič manj kot ducat slovenskih novinarjev, povečini iz medijev, ki po mnenju SDS sodijo na levi, desnici domnevno gorak pol. Novinarska druščina naj bi kršila novinarski kodeks, ker da je sodnici pripisala besede (močno obremenilne za Janšo!), ki jih ta v obrazložitvi ni izrekla. Novo »lekcijo« novinarjem je sicer Pavlin tokrat izvedel transparentno in po pravilih, vseeno pa ni mogoče prezreti njenega bistva – diskreditacije medijev, ki so opozorili na pomen Riedlove obsodbe.

Zgodba, ki je te dni dobila epilog z oprostilnimi razsodbami NČR, gre takole: novinar Urban Červek je 5. aprila takoj po razsodbi uredništvu spletnega Dela poslal SMS-sporočilo, ki se je glasilo takole: Sodnica je dejala še: Ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.

Červek je sklepal razumno in logično: če je bil v Sloveniji kdo podkupljen, da priredi razpise za nakup osemkolesnikov, je bil zagotovo politično vpliven. O 278 milijonov evrov težkem razpisu pač ne sklepajo uradnički na ministrstvu, slikarji in veterani osamosvojitvene vojne. O tem odločajo politiki, kar je dal jasno vedeti tudi dunajski tožilec. Ni pa Červek v SMS-sporočilu natančno citiral sodničinih besed; to je storil šele v »temi dneva«. Zöllnerjeva namreč, kot vse kaže, res ni izrekla besed »slovenski politiki«. Če gre verjeti tistemu, kar so še isti dan zapisali avstrijski mediji (predpostavimo, da so bili oni v tej zadevi »nepristranski), in tistemu, kar je kasneje povedala tiskovna predstavnica sodišča, je sodnica 5. aprila neposredno zatrdila le, da je do podkupovanja, katerega namen je bil vplivati na razpisne postopke v zadevi Patria, zares prišlo. Pri tem pa je zelo verjetno uporabila besedo odločevalci. (Zelo verjetno pravimo zato, ker je predstavnica sodišča čez čas izjavila, da se sodnica ne spomni več dobro, kaj je rekla, ne izključuje pa možnosti, da je uporabila prav to besedo.) Čeprav torej ni ta hip mogoče črno na belem potrditi, kaj je dejansko rekla sodnica, so za Pavlina slovenski poročevalci z Dunaja krivi nič manj kot politične propagande. Ker da sodnica pač ni uporabila sintagme »slovenski politiki«.

Zgodba je šla namreč naprej takole: v uredništvu spletnega Dela so po prejemu Červekovega sporočila v tekmi s časom ob 16.46 objavili tudi sporni stavek. In nato se je usulo. Najpomembnejši mediji v državi so drug za drugim sporočali, da za dunajsko sodišče »ni dvoma«, da so bili »slovenski politiki« (ali »politični funkcionarji«…) podkupljeni. Pri tem so se »zanašali« drug na drugega. STA na Delo, 24ur.com na Delo in STA, radio na STA, na TV SLO, na 24ur.com… Nekateri so navedli vire, drugim se to ni zdelo pomembno. Osrednji cilj je bil prehiteti ali vsaj dohiteti konkurenco; poročati natančno in s kraja samega je bilo za premnoge manj pomembno. Najpomembneje pa je bilo vsekakor poročati – poceni. Izvirni greh afere je namreč dejstvo, da večina medijskih hiš kljub temu, da je bilo jasno, da bo razglasitev sodbe v primeru Riedl za Slovenijo zelo pomembna, na Dunaj ni poslala svojih poročevalcev. Kljub temu so s sojenja mnogi poročali tako, kot da bi bili tam. Na eni od televizij so brez sramu zatrdili gledalcem, da je »sojenje spremljala naša novinarka«. Spremljala ga je tako, da je prebrala novice na spletu… V časovni stiski so novinarji kopirali od kolegov. Brez slabe vesti. Od slovenskih pa zato, ker so avstrijski mediji prve (točne!) novice objavili šele dve uri za Červekom…

Ta afera, kot rečeno, veliko pove o (slovenskem) novinarstvu. Zlasti o lahkotnosti preverjanja informacij in o večinoma nereflektiranem podrejanju vse nižjim standardom. Pogoje dela, ki zaradi ugonabljajočega rezanja stroškov pogosto že onemogočajo profesionalnost in s tem kredibilnost, novinarji v veliki meri sprejemajo kot neizbežno dejstvo. Še več, mnogi z večjimi ali manjšimi potvorbami zavestno ustvarjajo lažen vtis, da so neodvisni in aktivni oblikovalci medijskih vsebin. V resnici so zelo pogosto le – reciklatorji. Kar ni slovenska posebnost. Na univerzi v britanskem Cardiffu so predlani z raziskavo ugotovili, da najpomembnejše medijske hiše v državi redno reciklirajo nepreverjene informacije iz druge roke. Kar 60 odstotkov člankov v resnih časnikih novinarji prepišejo iz objav tiskovnih agencij ali piarovskih sporočil, ugotavlja Nick Davies v knjigi Zgodbe s ploščate Zemlje. Razlog seveda tiči v zniževanju stroškov produkcije, zaradi česar tudi pri nas odpuščajo novinarje, ne zaposlujejo mladih, krčijo lektorske službe ali ukinjajo dopisniška mesta, na kar je odmevno opozoril tudi letošnji novinarski nagrajenec Branko Soban.

Slovenski oziroma jugoslovanski mediji so v trdem socializmu premogli dopisnike na vseh kontinentih, celo v Afriki, v skoraj vseh vojnih žariščih in pomembnejših prestolnicah. Danes je imeti dopisnika v tujini »razkošje«, ki ga lastniki medijev z lahkoto pogrešijo. Svet se nam tako krči. Še malo, pa ga bomo lahko opazovali samo skozi prizmo tujih pogledov, tujih interesov in tujih kulturnih kodov. Polagoma ga bodo v našem imenu tudi mislili drugi. Moti se namreč, kdor meni, da so gole novice objektivne. Že sam izbor je subjektiven; izvira iz načina medijske produkcije, ta je trdno zvezana s kapitalizmom. Po drugi strani pa ta afera razkriva perfidnost politike v prizadevanjih po pokoritvi ali vsaj kaznovanju medijev, ki »objektivnost« razumejo drugače, kot si želijo vladajoči. Novinarska objektivnost ni navidezno nevtralno uravnovešanje dejstev in stališč, je angažirano sporočanje tistega, kar je res in kar je prav, vse pogosteje opozarjajo tudi komunikološki strokovnjaki.

Ni dvoma: zatoženi novinarji bi lahko skrbneje ločevali med citiranjem in sklepanjem ter bolj zavzeto preverjali novice. Iskati zaroto v trditvah, ki so deloma plod časovne stiske, deloma pa poznavalskega, razumnega sklepanja, pa je lahko le plod cinizma politike.

Ranka Ivelja je predsednica Novinarskega častnega razsodišča.