Nekoč mi je moder starejši gospod dejal, da smo starši zelo pogumne osebe, saj z odločitvijo za otroka povabimo v svoj dom popolnega neznanca. In res je tako, saj otroka vnaprej ne poznamo in nihče ne more predvideti, kakšen bo, četudi bo iz njihovega genetskega materiala.
Ko se pari odločajo za starševstvo, imajo predvsem veliko želja, ko pa se bliža čas poroda, se začnejo porajati tudi strahovi. Več jih imajo zlasti tisti, ki se za starševstvo odločajo v poznejših letih, ko so se že navadili na ustaljen ritem sobivanja s partnerjem. V svetovalnici najpogosteje sprašujejo, kako se jim bo življenje spremenilo, in obširno govorijo o svojih predstavah in pričakovanjih. Zato pogovor usmerimo v to, zakaj so se sploh odločili za otroka? Zmotno je pričakovati, da bo izpolnil njihove neuresničene cilje. Prav tako otrok ni namenjen temu, da bo njihova igračka, ki jim bo zapolnila prosti čas. Še najmanj pa je namenjen temu, da bi rešil zvezo, ki je tik pred razpadom. Že v zvezah, kjer je vse v najlepšem redu, kjer sta partnerja najboljša prijatelja, se odnosi ob prihodu otroka precej spremenijo in se je treba na to privaditi. Zato morajo starši doumeti, da je odločitev za otroka odgovorna odločitev, da z njo povabimo v svoje življenje bitje, ki se mu zavežemo, da ga bomo nesebično podpirali in mu pomagali, da dozori in postane samostojna osebnost. V zameno za ta trud in odrekanje pa starši dobijo edinstveno priložnost spremljanja razvoja nove osebe, ki jih vedno znova preseneča, navdihuje in jim nudi ogromno možnosti za njihov osebnostni razvoj. Kdor se na pot starševstva poda s takšno predstavo, bo zagotovo bolj uspešen v vlogi starša in predvsem bolj zadovoljen.
Ko pa otrok pride in takoj začne uvajati svoj ritem spanja in hranjenja, se mladi starši znajdejo tudi pred dilemo, kdaj se strogo ravnati po navodilih, kdaj pa prepustiti lastnim občutkom in ritmu malčkov?Mladi starši se radi zgubljajo v poplavi nasvetov, literature, interneta, forumov in vsega, zaradi česar dvomijo o lastni presoji in poskušajo slepo slediti nasvetom, ki se jim zdijo dobri, četudi ti niso kompatibilni z njihovim načinom življenja. Sama menim, da moramo otroka predvsem opazovati in z njim že v prvih mesecih vzpostaviti neki svoj ritem, predvsem pa se ne obremenjevati, če dojenček ne je natančno na tri ure. Takšna obremenitev namreč povzroča dodaten stres mame in otroka in vodi v začaran krog slabega počutja obeh. Če pa se opazuje in prisluhne otroku, dojenje in sožitje po navadi zlahka stečeta.
Kaj pa če mama nima dovolj mleka ali pa dojenje ne steče zaradi kašnega drugega razloga?Potem mamicam nikakor ne smemo vzbujati občutka, da so zgubile bitko z dojenjem, ampak da obstajajo primerne mlečne mešanice za zdrav razvoj otroka. Zaradi nedojenja mamice ne smejo imeti občutka krivde in razmišljati celo, da niso dobre mame. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da potrebuje prvi mesec počitek tudi mama, da lahko vzpostavi ustrezno zvezo z dojenčkom. Ta prvi uvodni stik mame z otrokom, pravzaprav obeh staršev, je pomemben tudi za to, ker se v tem obdobju vzpostavlja samopodoba starševstva. Če starša vzpostavita slabo samopodobo, lahko hitro zaključita, da sta slaba starša, in se po tem tega zlahka ne znebita. Mamice vodi v slabo samopodobo lahko že to, da nimajo dovolj mleka, očeta pa to, da začne v prvem mesecu otrok v njegovem naročju jokati in mu ga preveč skrbna mati takoj vzame iz rok z besedami, da ne zna z njim. Seveda karikiram! Vendar eden od staršev, ki zase misli, da ni dober starš, tudi v resnici zelo težko postane dober starš, ker sam sebe vnaprej onemogoča. Zato starši morajo vedeti, da je za otroka najpomembnejše ljubeče okolje in njuno sodelovanje pri njegovi negi in vzgoji.
Pogosto se bojijo, da bo otrok premalo napredoval. In kako se spopasti z napenjanjem, krči...? Je dopustno iskati nasvete na internetu?Skrb, da bo otrok premalo napredoval, pogosto vodi v prepogosto hranjenje. Zato se je o tem dobro pogovarjati, že za to, da starši vidijo, da imajo enake težave tudi drugi. Tudi vsi nasveti na internetu niso le za koš, le z zdravo mero razuma jih je treba izbirati in prisluhniti predvsem nasvetom strokovnjakov. Če bosta mama in otrok pomirjena in spočita, bodo vse tovrstne težave in skrbi zlahka obvladljive. Pomembno pa je, da se starši zavedajo, da ni ne popolnih otrok ne popolnih staršev, niti univerzalnega odgovora, kako negovati in vzgajati. Zelo pomaga zavedanje, da vsi delamo napake, da moramo biti zato nanje pozorni in jih čim prej odpraviti. Poslušajmo, kaj nam sporoča otrok. Vsak je drugačen. To najbolje vedo starši z več otroki, ki imajo z vsakim nekoliko drugačen odnos. Torej je rešitev težav predvsem fleksibilna vzgoja, ki se prilagaja otroku, staršem, preostalim članom in trenutni situaciji, v kateri je družina.
Ali so dedki in babice s svojim bolj neobremenjenim pristopom in večjo izkušenostjo dobrodošla pomoč mladim staršem ali pa jih ta dodatno bega in jim znižuje samopodobo?Dedki in babice so lahko zelo dobrodošla pomoč, če se seveda zavedajo svoje nove vloge. Če ne sprejmejo, da so zdaj v drugi vrsti in ne odločajo oni o vzgoji, njihovo vmešavanje ni dobrodošlo in starše dodatno obremenjujejo. Zato jim je treba to obzirno povedati. Če pa se svoje vloge zavedajo, lahko zlasti v prvem letu staršema pomagajo, da vsaj nekaj časa preživita sama in ohranjata svoje partnerstvo. Zelo skrbni starši namreč pogosto pozabijo, da so v prvi vrsti partnerji. Ko je dojenček podojen in spi, lahko mirno ostane toliko časa v varstvu starih staršev, da se mlada starša vsaj kdaj pa kdaj sprehodita z roko v roki in se ne držita vedno le še za voziček.
Kako pa pripraviti na prihod novega družinskega člana starejšega sorojenca, ki je bil do takrat edinček?Prihod dojenčka je za sorojenca vedno stresen. Nanj ga najlažje pripravimo skozi zgodbice, v katerih tudi junaki postopno opravijo z dvomi in pomisleki, ki jih skrbijo. Otroci si namreč sprememb ne znajo predstavljati in pogosto mislijo, da bo otrok nekakšna igračka, s katero se bodo igrali. Predvsem pa mu je treba povedati, da se zanj nič ne bo spremenilo, da ga imata očka in mamica rada in ga bosta vedno imela rada. Ko pa dojenček pride domov, je treba starejšemu otroku posvečati še več pozornosti kot prej. Tako mama kot oče si morata vsak dan vzeti nekaj časa samo zanj. Tudi obiske je treba pripraviti na to, da ne vidijo le dojenčka, da poprosijo starejšega otroka, da jim predstavi bratca ali sestrico... Če se le da, naj tudi ohranja rutino, ki je je navajen, in naj gre v vrtec. Če bo ostal nekaj časa doma, bo ponovno vključitev v vrtec občutil kot krivico, saj bo lahko dojenček ostal doma z mamico.
Ali sta obporodna otožnost in depresija še vedno tabu tema in ali se ta lotevata tudi očetov?Nikakor ni več tabu, vendar pa ostaja vprašanje, ali si mamice upajo dovolj hitro priznati, da se tudi same soočajo s težavami. Težje primere pediatri in patronažna služba hitro odkrijejo, blažjih pa ne. Zato je treba biti na to pozoren in se o tem pogovarjati tudi v družinskem krogu. Mame morajo vedeti, da niso slabe mame, če se ne morejo takoj navezati na otroka, če ga ne želijo ob sebi... V njihovem telesu se namreč dogajajo velike hormonske in psihološke spremembe. Sicer pa se lahko blažja depresivna občutja polastijo tudi očetov, a teh predvsem zaradi sprememb, zaradi katerih se sprašujejo, zakaj jim je bilo tega treba, saj ne morejo več spati, žena jih sploh ne pogleda... Zreli partnerji, ki v ženi ne iščejo matere, lažje sprejmejo, da morajo v prvih mesecih skrbeti predvsem za mamo in otroka.
Kako pa vplivajo na odnose v mladi družini socialne stiske?V svetovalnici se s tovrstnimi težavami ne srečujemo, menim pa, da te močno vplivajo na odnose v mladi družini. Starš, ki je na robu preživetja in ne ve, ali se bo pretolkel čez mesec, ne more biti sproščen, ne more oddajati prijetne energije. To pa vpliva na otroka in se odrazi v motnjah hranjenja, spanja... To je dodatno zelo obremenjujoče za starše in začaran krog je sklenjen.
