Že v ponedeljek, ko so finančni ministri območja evra po komaj treh urah končali pogajanja in breme odločanja o naslednjem koraku na poti do bančne unije prestavili na zasedanje Ecofina, je bilo jasno, da se v Bruslju obetajo maratonska pogajanja. Odločen korak k dogovoru o enotnem sistemu reševanja bank (SRM) je nujen, če želi Evropa stopiti v leto 2015 z delujočo bančno unijo, na katero gledajo mnogi kot na obrambni zid pred novimi šoki v finančnem svetu.
Dokončnega dogovora o tem, kako reševati ali likvidirati evropske banke, ki bodo zašle v težave, včeraj na bruseljskih hodnikih ni pričakoval nihče. To pomeni, da bodo morali finančni ministri EU prihodnji teden pred vrhom EU najverjetneje spet prileteti v evropsko prestolnico in sesti za pogajalsko mizo. Tem jim prav gotovo ne bo zmanjkalo, saj bo bančna unija stala na treh temeljih: enotnem sistemu nadzora (SSM), SRM in enotnem sistemu jamstev za depozite. Če je prvi steber že dogovorjen in bo vlogo enotnega nadzornika po opravljenih pregledih bančnega premoženja (AQR) in obremenitvenih testih novembra prihodnje leto prevzela Evropska centralna banka (ECB), preostala stebra še dobivata svojo obliko.
Sistem SRM, po katerem se bo reševalo evropske banke, je zadnja pereča tema v Bruslju. Cilji sistema niso sporni, saj želi Bruselj preprečiti sistemska tveganja ob propadu bank in prekiniti prakso stalnega izstavljanja računov davkoplačevalcem. Vendar je pot do dogovora zavita in pogojena z različnimi mnenji pogajalcev. Če se večina strinja, da morajo banke reševati lastniki, imetniki bančnih obveznic in veliki varčevalci, še ni soglasja o tem, kdo bo prvi utrpel izgube. Guverner ECB Mario Draghi je večkrat opozoril, da je treba skrbno ravnati in negovati zaupanje vlagateljev, ki bodo sicer pobegnili na tuje.
Še več različnih mnenj se pojavlja pri oblikovanju sklada ali skladov, ki bi priskrbeli sredstva za dokapitalizacijo bank v težavah, potem ko bi bilo izčrpano premoženje vlagateljev. Poleti je bila sprejeta direktiva, po kateri bi morala vsaka država oblikovati nacionalni sklad za reševanje bank, v katerega bi prispevke vplačevale banke same. V desetih letih naj bi ti skladi vsebovali 0,8 odstotka vseh zavarovanih depozitov, kar bi na evropski ravni pomenilo približno 55 milijard evrov.
Kakšen bo sklad, ali bo enoten ali le skupek nacionalnih, je še predmet pogajanj. Švedi ali Nemci imajo takšne sklade že oblikovane, zato nasprotujejo enotnemu skladu. Drugi pomemben nasprotnik skladov za reševanje bank so male banke, ki jih je v EU več kot 7000. V sklad(e) bi namreč morale vlagati vse banke, tako male kot velike, medtem ko bi se lahko na pomoč zanesle le velike banke, ki predstavljajo sistemsko tveganje. Treba je poudariti, da bi ta model reševanja prišel v poštev šele čez deset let. Katera institucija bo vmes reševala banke, ni znano. Nekateri bruseljski uradniki se navdušujejo nad idejo, da bi omenjeno vlogo prevzel kar krizni sklad ESM, v drugih scenarijih pa bodo temu spet namenili davkoplačevalski denar.
Da davkoplačevalci ne bodo več udeleženi pri procesu sanacije bank, tako vsaj za zdaj ostaja le plemenita ideja na papirju. Prav tako kot učinkovita enotna jamstvena shema za depozite ali tretji steber bančne unije, pri katerem so pogajanja še na začetku. Evropska komisija si želi, da bi jamstvena shema temeljila na enotnem skladu, saj meni, da državna jamstva za varčevalce in vlagatelje niso dovolj prepričljiva. Nemčija denimo tak sklad že ima in skupnemu skladu nasprotuje.
Na koncu je ključna predvsem kredibilnost jamstvene sheme. Dober poznavalec bančnega sistema opozarja tudi na njeno negativno plat, saj lahko povzroči moralni hazard. Nekatere banke bi lahko začele ponujati nerazumno visoke obrestne mere na depozite in s tem privabljati nove stranke. Slednje bi banki zaupale, saj depozite ščiti jamstvena shema, ki bi ob propadu banke, četudi zaradi neodgovornega ravnanja, varčevalcem vrnila denar. Končno podobo bančne unije je težko uganiti, vendar morajo imeti odgovorni v mislih, da rastoče število »varnostnih mrež« in skladov za reševanje ne bo spodbudilo bančnih prestopnikov k spremembi načina razmišljanja.