Z odprtjem prve retrospektivne razstave hrvaškega kiparja Vojina Bakića (1915–1992) minulo soboto v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti se je vsaj delno zaključila zgodba o spornem brisanju pomena, ki ga ima njegovo delo za zgodovino umetnosti. Na potrebo po materialni obnovi njegovih kipov in moralni restavraciji enega najbolj odličnih modernistov s področja bivše Jugoslavije so že ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja v javnosti ostro opozarjale članice kuratorskega kolektiva WHW ter nekateri drugi hrvaški likovni kritiki in kritičarke. Bakićevi kipi so bili namreč zaradi nacionalističnih in antikomunističnih tendenc v takratni hrvaški družbi pogosto podvrženi vandalizmu, poškodbam, krajam in tudi intelektualni marginalizaciji. Številne kipe so preprosto umaknili iz javnega življenja, ali jih, kar je še mnogo huje, razstrelili z zaboji dinamita.
Takšna usoda je med drugim doletela odlično zračno konstrukcijo spomenika zmage slavonskega ljudstva v Kamenski, ki so ga postavili leta 1968 in z zemljo zravnali leta 1992. Pri zasnovi tega spomenika je bilo že mogoče prepoznati Bakićevo tendenco po razpiranju oblik, iskanju prelomov in pogledu v notranjost kipa, ki je po letu 1960 postopoma nadomeščala njegovo ukvarjanje z voluminoznostjo oblike.
Svoboda znotraj ideologije
Interpretacije Bakićevega dela so izvrstne kazalnice napačnega ali neustreznega branja pomenov, ki jih pripisujemo modernistični umetnosti iz časov socializma. Njegovo delo je odločno prerezalo s socialistično obliko v skulpturi: v obdobju zgodnje figuralike se je že v 50. letih prejšnjega stoletja nagibal k obravnavi formalnih značilnosti volumna upodobljenih oblik. Kipar je v svojem delu potrjeval potrebo po abstrakciji, ki je ponujala možnost umetniške svobode zunaj področja upodobitvenih umetnosti, a zmotno bi bilo trditi, da so modernisti delovali svobodno zunaj področja ideologije. Bakić je bil nesporno državni umetnik, ki je bil deležen številnih javnih naročil in projektiranja spomenikov žrtvam protifašističnega boja z jasnim ideološkim sporočilom. Njegova vključenost v tedanji režim je na razstavi predstavljena jasno in zgodovinsko dosledno, podkrepljena s fotografskimi dokumenti, filmi, maketami, skicami in načrti. Ravno navidezno protislovje med umetniško svobodo in zavezanostjo režimu razkriva, da je vsako delo, še tako formalno ali kritično, zavezano ideologiji in razmeram v družbi, kar pa nikakor ne škodi izjemni umetniški vrednosti Bakićevega petdesetletnega ustvarjanja.
Na razstavi kronološko sledimo več kot 200 kipom in številnim risbam, ki predstavljajo razvoj kiparjevega dela od zgodnje figuralike, postopnega iskanja voluminoznosti oblik in kasnejšega razpiranja forme do zadnjega obdobja z značilnimi odsevnimi površinami ter tako imenovanih oblik, ki nosijo svetlobo. Kot samostojni avtor in v okviru skupin EXAT-51 in Nove tendence je sledil svetovnim tokovom, kar mu je že zelo zgodaj prineslo tudi mednarodno priznanje za slavni kip bika, ki je bil leta 1956 razstavljen na jugoslovanskem paviljonu, dve leti kasneje pa nagrajen v Bruslju.
Tudi politična otoplitev
Kuratorica razstave Nataša Ivančević je postavitev zasnovala v tesnem sodelovanju z umetnikovima vnukinjama Ano Martini in Vjero Bakić, ki sta iz družinske dediščine prispevali polovico razstavljenih del, številna dela pa je iz svojega depoja pripeljala tudi Gliptoteka hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Vsekakor so se za postavitev tako obsežne razstave morale združiti številne silnice, med katerimi je tudi politična. Na odprtju je bil prisoten sam državni vrh z govorom ministrice za kulturo Andree Zlatar Violić, predsednik republike Ivo Josipović iz socialdemokratske stranke pa je posebni pokrovitelj razstave.
Posebno mesto na razstavi je pripadlo tudi umetnicam in umetnikom, ki so Bakićevo delo v zadnjem desetletju reinterpretirali z novimi orodji ter prikazali, kako presega časovne ali stilske omejitve. Med sodobnimi deli so tudi fotografije spomenika na Petrovi gori umetnika Igorja Grubića. Spomenik je podvržen zelo naglemu razpadanju, predvsem pa ga pesti kraja nerjavnega jekla, s katerim je obdana celotna betonska konstrukcija. Grubić bo prihodnje leto objavil tudi kontemplativni, nenarativni dokumentarni film o modernističnih spomenikih protifašističnemu boju, ki obeležujejo vojne strahote v neizmerno spokojnih in odročnih gozdnih lokacijah.