Razlaga članov senata je ta, da brez spremembe zakona in brez politične podpore protikorupcijskemu boju ne morejo dobro opravljati svojega dela. To jim seveda verjamemo. Poleg dejstva, da imamo v politiki statistično veliko večji odstotek obtoženih in obsojenih kot sicer med prebivalstvom, je najlepši dokaz njihove ignorance (in lenobe) podatek, da sta vodji največje vladne in opozicijske stranke – Jani Möderndorfer (PS) in Jože Tanko (SDS) – ob odstopu senata zatrjevala, da jim KPK ni posredovala svojih zakonskih predlogov. A jih je bilo kar sedemnajst črno na belem napisanih v letnem poročilu KPK za leto 2012, nekaj pa že v poročilu leto poprej. Nobenega izmed poročil državni zbor ni niti obravnaval, kaj šele sprejel, nihče v parlamentu ni temu nasprotoval. Tudi minister za pravosodje, Senko Pličanič, ni zagrmel nad to mafijsko parlamentarno držo. Kompletna vlada in državni zbor se torej strinjata, da korupcije ne bodo zamejili.

Razlaga številnih pravnikov je, da KPK ob takšni zakonodaji dejansko deluje neustavno. (Pustimo ob strani grozljivko, da to zatrjuje tudi nekdanji minister za pravosodje, Aleš Zalar, ki je zakon v Pahorjevi vladi tudi predlagal, in ki je neustavnost zaslutil šele, ko je sam postal preiskovanec KPK). Preiskovanec naj ne bi imel ustreznih pravic in možnosti obrambe, četudi so posledice za njegov ugled, poslovno ali politično kredibilnost lahko zelo hude. Problem je dejansko lahko resen tudi za javnost, ker KPK na podlagi svojih dokazov na neki način razglasi grešnika in greh, ki ni le administrativne ali etične narave, a ta zaradi počasnosti sodišč ne bo nikoli niti sprocesiran; ne oproščen, ne obsojen. Lahko bo, denimo, znova kandidiral.

Te in druge pravne zadrege, vprašanje legalnosti in legitimnosti delovanja KPK seveda ne bi bile tako usodne, če bi pravosodje delalo, kot je treba, če na primer ne bi več let nemo spremljalo kraje stoletja, TEŠ 6, in to kljub vsem novinarskim razkritjem dokazov o nepravilnostih, skrajno resnim opozorilom strokovnjakov in tudi nekaterih politikov. Ravno TEŠ 6 je, če je bila mati vseh afer prodaja orožja ob osamosvojitvi, oče vseh afer v posttranzicijskem obdobju (z mnogimi istimi strički). Ne le zaradi strahotnih finančnih posledic, ampak zaradi neskrite ljubezenske sprege levice in desnice je nedvomno simbol skorumpiranosti obeh polov politike in tudi pravosodnega sistema. Ta se je namreč enostavno potuhnil in čakal, da si bodo politiki raztrgali kolač. In tudi to nereagiranje, ta nebudnost pri najdražjem projektu v državi, ta slepota za megakrajo, ta strahopetni molk je korupcija. Toda kdo bo preiskoval to nedelo? Katera vrana?

In potem smo pri zakonodaji: vodstvo NLB ovira tožilstvo in policijo pri preiskavi zlorab pri podeljevanju slabih kreditov in se pri tem sklicuje na bančno tajnost. Ali torej naša zakonodaja postavlja bančno tajnost od malverzacij potapljajoče se banke pred zakone, ki omogočajo pregon teh malverzacij? Je mogoče, da bodo konec tedna znane milijarde, ki jim bomo morali davkoplačevalci za banke plačati, medtem ko se grejo bančniki mance s preiskovalci? Če jim to res omogoča zakonodaja, potem smo seveda pri koruptnem sprejemanju zakonov. Če jim tega zakon ne omogoča, zakaj tožilci ne vložijo kazenske ovadbe zoper bančnike, ki ovirajo preiskavo?

Če bi torej sodišča delovala ažurno, bi imela KPK veliko manj dela, bila bi nekakšen detektor neetičnosti nosilcev javnih funkcij, ki bi koristil tudi preiskovalnim organom, opozarjala bi na sistemsko korupcijo, na koruptivno sprejemanje zakonov itn. Toda zaradi stanja v politiki in pravosodju je KPK od svoje ustanovitve naprej igrala vlogo Robina Hooda, nekoga, ki se bori za pravičnost in preganja hududelce, zato mu je mogoče občasno trhlo legalnost oprostiti; na ta odklon od pravne države so, stisnjenih zob, pristajali celo pravniki. Ugled KPK je bil tako velik, da ga niso ne v Kosovem, ne v Klemenčičevem času spodnesli nikakršni protiudarci, nikakršni poskusi diskreditacije.

Ko pa ima inštitucija in ljudje, ki jo vodijo, enkrat toliko dejanske moči, da lahko strmoglavijo vlado, in toliko simbolne moči, da jih podpirajo množice na ulicah, morajo za to prevzeti tudi ogromno odgovornost. In to odgovornost so odstopljeni zdaj odložili; in jo verjetno s tem v veliki meri tudi zapravili. Zato ne preseneča bojazen ljudi, kot jo je izrazil neki človek, bled od zaskrbljenosti: »Prosim, ne mi reči, da so imeli tudi ti maslo na glavi?!«

Odstop je bil po mojem mnenju škodljiv, ker je omajal eno redkih instanc, ki je še imela javni ugled in ji politika ni mogla do živega. Odstop je trojica utemeljila na popolnoma zmotni oceni, da so možnosti, da bo odstop premaknil stvari na bolje, večje, kot če bi vztrajali. Ne le Slovenija, ves svet že nekaj časa živi v ritmu, ko dogodek že tisti trenutek, ko se dogaja, postaja yesterday news, včerajšnja novica, ko se dobra in slaba dejanja, dobre in slabe ideje razblinjajo s hitrostjo hlapenja etra, ko ljudje, ki so na globalni ravni zatresli hlače najmočnejših politikov, kot sta Assange ali Snowden, danes tičijo pozabljeni in ujeti po luknjah, medtem ko karavana gre naprej. Vera, da bo odstop treh članov senata v dolini šentflorjanski kaj premaknil, je tako naivna, da ji je kar težko verjeti. Razumela bi, če bi rekli, da so enostavno preutrujeni, da sta jih količina in zahtevnost dela, pomešana z zakonsko nedorečenostjo, enostavno presegli; pravljica o tem, da bo njihov odstop zbudil vest politikov, istih politikov, ki zakonodaje niso spremenili niti, ko je pred parlamentom stala črna množica policajev in za njo pisana množica ljudi, me majčkeno iritira. Kajti KPK je manjkal predvsem dober PR. Če bi namesto nenadnega odstopa zaradi neodzivnosti politike denimo pomladi ultimativno napovedala odstop za konec leta, če do takrat zakonodaja ne bo spremenjena, bi ob takem odštevanju dni pritisk nedvomno stopnjevali tudi mediji in predsednica vlade bi na silvestrovo imela le dve možnosti: da državljanom nazdravi z novo zakonodajo ali pa z besedami: »Živela korupcija 2014!«