O jezikih. Glasba ubira univerzalni jezik in glasbeniki slovijo po dobrem posluhu, vseeno pa je Jevtović najprej trčil ob slovenščino. »Ne vem ravno, ali sem se jo naučil lahko in hitro, vsekakor pa je šlo bolj po posluhu,« se smeje. Navsezadnje je bila slovenščina vzrok, da je pristal v Ljubljani in ne na akademiji v Trstu. Tam so hoteli potrdilo o znanju italijanskega jezika takoj, medtem ko so v Ljubljani jezikovno potrdilo zahtevali po končanem prvem letniku študija.
Kragujevac–Ljubljana. Jevtović je prišel v Ljubljano istega leta, kot so na akademiji odprli oddelek za harmoniko; vseeno je videl svojo priložnost. V Kragujevcu je veliko diplomiranih harmonikarjev, ki že nekaj let čakajo na službo. Tudi koncertna dejavnost je v tem industrijskem mestu slabo razvita. In če je za druge klasične inštrumente razumevanje, ga za harmoniko izrazito ni. Harmonika se razume kot strogo narodno-zabavni oziroma ljudski inštrument, četudi ima v Kragujevcu ravno študij klasične harmonike ugled in tradicijo. »Beograd je v kulturnem smislu povsem druga, zelo uspešna zgodba; zdi se kot država v državi.« Podobno miselnost v odnosu do klasične harmonike prepoznava tudi v Sloveniji. »Vseeno pa opažam pomembno razliko: Ljubljana je kulturno zelo pestra in odprta; dvorane so polne, na koncerte prihajajo vedno novi ljudje, kar je dobro tudi zame, saj s tem dobim odziv, ki daje smisel mojemu igranju.«
Politične zagate. Srbija kot nečlanica Evropske unije ima določene omejitve in brez meddržavnih bilateralnih pogodb je tudi študij v drugi evropski državi nemogoč. Tako se je denimo že dogovoril z akademijo v Oslu, a ker državi nimata podpisanega sporazuma, so na njegovem tekočem računu zahtevali garancijo v višini vsaj 10.000 evrov. Potem je odšel v Antwerpen, kjer so bili finančni pogoji ugodnejši, opravil sprejemni izpit, a tri mesece pred začetkom študija je nastopila politična kriza med Srbijo in EU; šolnina se je za srbske študente dvignila za enajstkrat. »Ja, na določen način mi je s tem odpadel letnik študija. Ko je v vodo padla zadnja priložnost, sem opravil sprejemni izpit na akademiji v Kragujevcu, vpisal prvi letnik, vmes pa ves čas iskal finančno ugodno priložnost v tujini. In tako sem izvedel, da sta se hkrati odprla oddelka za harmoniko na Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu in na akademiji v Ljubljani.« V Trstu je že stopil v stik s profesorjem Coradom Rojacom, v Ljubljani pa s svojim sedanjim profesorjem Borutom Zagoranskim. Kot že rečeno, je zadnjo besedo imela slovenščina.
Harmonike. Odkar igra, je zamenjal štiri harmonike. Prvo profesionalno, klasično z melodičnimi basi, je dobil konec osnovne šole in jo imel praktično do zdaj. Že na začetku študija bi potreboval boljšo, a je inštrument drag, približno 12.000 evrov, denar pa je najprej potreboval za študij in bivanje. Sploh potem, ko so tujim študentom v Sloveniji odvzeli štipendije. Da je najprej prejemal Zoisovo štipendijo, zdaj ne pomeni ničesar. Harmonikarji najpogosteje posegajo po italijanskih harmonikah in tudi Jevtović se je odpravil v mestece Castelfidardo, meko s kar 30 tovarnami za izdelavo tega inštrumenta (vseh na svetu je približno 60). Po mestecu se imenuje tudi eno največjih mednarodnih tekmovanj za klasično harmoniko. Za najboljši znamki harmonik veljata Bugari in Pigini, sam je tokrat izbral znamko Ballone Burini, ki sicer ni najbolj vrhunska, je bila pa cenovno ugodna. »Moj prejšnji bugari je odličen inštrument in še vedno lahko igram nanj, ampak je že toliko izrabljen, da ni več primeren za solistično igro. Sploh če je na odru zraven orkester.« Življenjska doba inštrumenta je odvisna od kakovosti materiala, načina ročne izdelave vse do vzdrževanja, vseeno pa optimalnost glasbila izzveni nekako po desetih letih. »Ravno zato je izbira inštrumenta loterija; ali boš dobil že v startu dober inštrument ali pa ga bo treba še dograjevati. Vsaj pol leta igranja potrebujemo harmonikarji, da lahko povsem ocenimo inštrument. Tudi v tovarni svetujejo, da se čez čas oglasimo. Na nov inštrument igram tri mesece in sem že zaznal nekatere posebnosti, pa tudi pomanjkljivosti.«
Literatura. »Literatura za klasično harmoniko je sveža in je je že zelo veliko. Borut Zagoranski, Luka Juhart, Klemen Leben, Marko Hatlak... kar nekaj nas je, ki se trudimo promovirati sodobno slovensko glasbo. Skladatelji, predvsem sodobni, se počasi zavedajo, koliko svežine in potenciala ima harmonika. Tudi v svetu je izjemno popularna, vključujejo jo v najrazličnejše komorne skupine. Vsekakor pa se skozi sodobno glasbo na najboljši možen način promovira klasična harmonika.« Zato uživa v preigravanju Bachovih ali Lisztovih transkripcij, uživa pa tudi ob skladbah Uroša Rojka, »ker mi omogoči, da na harmoniki pokažem neke rešitve, ki so zanimive vsem glasbenikom«.
Duo Furioso. S harmonikarico Nikolino Furić sta v duetu pet let, izjemno dejavna sta zadnji dve leti: imela sta približno dvajset nastopov doma in v tujini, obiskala nekaj tekmovanj, denimo v Pulju sta odnesla prvo nagrado in drugo mesto, avgusta na svetovnem prvenstvu Coupe Mondiale – IMC-Unesco 2013 v Kanadi pa sta bila četrta. Predvsem pa sta pridobila več originalnih slovenskih skladb za duo harmonik. Namreč, ko sta se želela prijaviti na trienalno komorno tekmovanje Primoža Ramovša, kjer je bil eden od pogojev ciklična predstavitev slovenskih skladateljev, sta ugotovila, da je Izpolnjena želja za dve harmoniki Primoža Ramovša pravzaprav edina slovenska koncertna skladba za harmonikarski duet. Duet harmonik je sicer med harmonikarji najbolj priljubljen komorni sestav. Prvi je zanju polurno skladbo Searching for...? napisal študent kompozicije Dominik Steklas, pozneje so se opogumili še drugi, zdaj se dogovarjata tudi že s profiliranimi skladatelji. Idealen scenarij bi bil, če bi nekoč lahko oba študirala solistično in komorno igro na ugledni akademiji v Helsinkih ali kje drugje. Če bi bil podiplomski študij možen v Sloveniji, bi verjetno ostala kar tukaj, tako pa bosta, oba tuja študenta, po poteku študentskega vizuma prisiljena iskati poti naprej.
