Bolj me skrbi za druge slovenske reprezentante. Za imena, ki prihajajo od zadaj. Ta čas v slalomu ne vidim nikogar, ki bi se lahko uvrščal med dobitnike točk. Pri tekmovalcih pogrešam tekmovalnost. Slovenci znamo smučati. Kot trener tudi vem, da imajo mladi voljo in željo po uspehu. Toda to ni dovolj za odmevne rezultate. Ti so plod ekipnega dela. Sodelovanja med tekmovalcem, serviserji in strokovnim vodstvom. Ta krog mora biti sklenjen in le na takšen način je mogoče priti do vidnejših uspehov. Poleg tega pa se mora tekmovalec na tekmi vreči na glavo in biti tekmovalen. Še zlasti če ima tako visoke startne številke, kot jih imajo slovenski slalomisti z izjemo Valenčiča.

Tudi v veleslalomu slika ni rožnata. V slovenski reprezentanci nimamo tekmovalca, ki bi se bil sposoben redno uvrščati med nosilce točk. Imamo pa v ozadju nekaj imen, na katera bi bilo treba staviti. Tu mislim predvsem na Žana Kranjca, Mišela Žeraka in Klemna Kosija. Kranjc je z uvrstitvijo med najboljšo trojico na tekmi evropskega pokala v veleslalomu pokazal, da je iz pravega testa. Menim, da bi se morali omenjeni tekmovalci najprej dokazati na tekmah evropskega pokala in se postopno uvajati v svetovni pokal. Zdi se mi tudi prav, da v ZDA ni odpotoval noben tekmovalec v tehnični disciplini, saj bi bilo škoda zamuditi tekme nižjega ranga v Evropi.

Kje še vidim rešitev iz krize? Predvsem v tem, da bi se v Sloveniji imenovalo pet najobetavnejših alpskih smučarjev in z njimi sistematično delalo. Da bi imeli strokovno vodstvo, ki bi mu tekmovalci zaupali. To se lahko zgodi le tako, da se trenerske ekipe ne menjajo vsako leto.

Mitja Dragšič je nekdanji alpski smučarski reprezentant in sedanji trener v SK Branik.