O Nelsonu Mandeli je bilo že vse povedano in napisano. Kdo je bil, kako je živel in kaj je vse naredil. Ob vsem tem pa je bil Mandela tudi velik ljubitelj športa, v katerem je videl eno najlepših priložnosti, da po koncu apartheida združi ljudi v Južnoafriški republiki. Prav to je storil leta 1995.

Na prostosti je bil tedaj pet let, predsednik države pa eno leto. Nikoli ni bil privrženec ragbija, niti ga ni dobro razumel, a je dobro vedel, kako mu lahko pomaga pri politični združitvi domovine. Tistega leta je Južnoafriška republika gostila svetovno prvenstvo v ragbiju, torej v športu, ki je bil v tej državi domena belcev. Črni del prebivalstva je namreč v ragbiju videl enega od simbolov apartheida, njihov najbolj priljubljen šport pa je bil nogomet. Toda Mandela je gledal izven okvirjev. Le mesec po svoji izvolitvi na mesto predsednika, približno eno leto pred prvenstvom, je v svojo pisarno v Pretorii na čaj povabil kapetana državne reprezentance v ragbiju Francoisa Pienaara, belopoltega fanta s svetlimi lasmi. »Imel sem odprte oči in poslušal njegove zgodbe,« se spominja Pienaar, ki pa se mu tedaj ni niti sanjalo, da je že postal del premišljenega načrta Mandele.

Mandela ni imel opozicije

Vse se je dogajalo v obdobju, ko so temnopolti Južnoafričani hodili na tekme državne reprezentance v ragbiju zgolj zato, da bi navijali za nasprotnika. Toda na začudenje vseh je Nelson Mandela pred začetkom svetovnega prvenstva dejal: »To je reprezentanca celotne države. Zdaj pripada vsem nam!« Pogumne besede glede na to, da je bil med petnajstimi igralci v izbrani vrsti zgolj en temnopolt. »Kdor koli drug bi izjavil kaj takšnega, bi bil deležen nasprotovanja in prav nihče ga ne bi upošteval. Toda Nelson Mandela je bil človek, ki ni imel opozicije. Poslušali smo ga vsi,« je dejal Morne du Plessis, ki je bil tedaj selektor Južnoafriške republike. »To ni bil načrt, da bi izboljšal svojo prepoznavnost, ampak občutek, da dela pravo stvar za ves narod. Preprosto je verjel, da mora to narediti, in pri tem ga ni nič ustavilo,« se spominja du Plessis, ki je imel v tej zgodbi tudi sam pomembno vlogo. Celotno moštvo je namreč prepričal, da se nauči nove himne, ki so jo tedaj peli zgolj temnopolti.

Južnoafriška republika se je v finale svetovnega prvenstva uvrstila brez poraza, enako kot Nova Zelandija, ki pa je bila kljub temu favoritinja. Toda ključen trenutek se je dogodil še pred začetkom tekme. Na stadionu, pred 65.000 ljudmi, od katerih jih je bilo 95 odstotkov belopoltih, se je pojavil tudi Nelson Mandela. Na sebi je nosil majico državne reprezentance v zeleni barvi, majico, ki je pred tem desetletja predstavljala simbol zatiranja temnopoltih. Nosili so jih tudi pazniki v zaporih, v katerih je Mandela pred tem preživel 27 let. Le nekaj trenutkov kasneje je ves stadion navdušeno vzklikal: »Nelson, Nelson!«

V mladosti je bil boksar, telovadil je tudi v zaporu

Mandela pa je pred tekmo obiskal tudi domačo garderobo. »Bili smo pod stresom in živčni. Vladala je smrtna tišina, nato so se odprla vrata, notri pa je stopil Mandela. Nosil je naš dres, s čimer smo spoznali, da je za nami vsa država. Toda njegov dres ni bil samo za nas, ampak za ves narod. Sporočil nam je, da če se hočemo združiti, se moramo združiti danes,« še vedno z zanosom pripoveduje tedanji kapetan Pienaar. Na koncu je naslov svetovnega prvaka po podaljšku osvojila ravno domača Južnoafriška republika. Zmagovalni pokal je podelil Mandela, ki pa svojega poslanstva ni dosegel na igrišču, ampak drugje. Poskrbel je, da je bila Južnoafriška republika prvič povezana iz istega razloga – proslave svetovnega naslova. »Mandela je videl korak dlje. Bil je vizionar. Pred tem smo bili na pragu državljanske vojne, po koncu svetovnega prvenstva pa smo imeli mirno tranzicijo države. Šele čez leta smo spoznali, da je k temu pripomoglo posredovanje Mandele pri svetovnem prvenstvu,« je prepričan nekdanji reprezentant Joel Stransky, ki je odločil finale. Prav vse pa se je dogodilo na stadionu Ellis Park v Johannesburgu, kjer je leta 2010 na svetovnem prvenstvu v nogometu eno tekmo odigrala tudi slovenska reprezentanca, ko je z 2:2 remizirala proti ZDA.

Mandela pa se je športu zapisal že v svoji mladosti. Bil je amaterski boksar, za vzdrževanje kondicije pa je pogosto tekel od Soweta do Johannesburga in nazaj, za kar je potreboval dve uri. Tudi ko je pristal v zaporu, se ni predal malodušju, saj je vseskozi delal sklece in vaje za trebušne mišice. Ko je prišel iz zapora, se je skupaj s svojimi varnostniki večkrat odpravil na enourne sprehode, čeprav je štel že več kot osemdeset let. Poleg boksa je bila njegova večna ljubezen tudi nogomet, zadnjič pa se je v javnosti pojavil ravno na svetovnem prvenstvu v nogometu, ki ga je pred tremi leti gostila njegova domovina.