Tudi najnovejši znanec se je po nekaj mesecih odpravil poiskati dolžnika na objekt, tam pa ugotovil, da v njem bivajo novi lastniki. Ki niso imeli pojma, za kaj gre. V tem smislu smo bili prebivalci te deželice toliko nespametni, da je sleherni, ki je kaj podobnega izvedel bližnjemu, menil, da to, če nateguje svojo okolico, nanj ne more vplivati. Da z »nategom« zgolj profitiraš. Da se ti ne more vrniti. Pa se. Zelo enostavno. Če okolica nima več denarja, tudi ti ne moreš več nikomur prodajati svojega. In obrnjeno. Če gre okolici dobro, je to dobro tudi zate. Podobno kot pri ponarejenih vozniških izpitih. Če sam voziš s ponarejenim, ustvarjaš razmere, ko zna tudi tebi nasproti pripeljati nekdo tebi podoben. In ti povzročiti kaj nedobrega. Zato ne čudi, da razvpiti urbani mit govori o obrtniku, ki je bil udeležen pri gradnji stožiških športnih objektov, ki pa dokler ni dobil denarja, bojda ni hotel dokončati inštalacij v delujoč sistem. Pametnost tega človeka je seveda v tem, da mu je bilo jasno, da se mu na sodišče ne splača oziroma da mora zadevo rešiti drugače. Dokler je še močan in lahko pritiska. Ker, ko si (vsaj v teh krajih) enkrat v sodnem sporu, to že pomeni, da si na tak ali drugačen način »luzer«.

Ta naša skupnost bi zato, da bi fizično omejena, kot je, lahko obstajala, torej potrebovala več daljnovidnejše in prosvetljenejše sebičnosti, kot je posamezniki zmoremo. Pa vseeno so vse to bržkone zgolj idealistične marnje. Prav nič drugačne od osnovnega socialističnega opravičila za to, da socializem ni uspeval. »Ker še ni dovolj velike stopnje zavesti,« se je reklo. In sedaj, ko nam ne uspeva niti kapitalizem, bi lahko rekli podobno. No, ljudje, ki živijo od družbenega inženirstva ne upoštevajo radi, da smo ljudje precej iracionalna bitja. Da si lahko zamisliš še tako totalitarno neprožno disciplinatorsko brezobziren sistem, pa ti ne bo zdržal ravno zato, ker je človeška potreba po spektaklu nemalokrat večja kot potreba po kruhu. Glavna vsakoletna kulminacija tega vzgiba je decembrovanje. Njegova nadoznaka je tako in tako obhajanje rojstva edinega homo sapiensa, ki mu je (poleg še nekaj vragolij) uspelo shoditi po vodi. A slehernič je glavni zmagovalec kič. Tako tudi letos na ljubljanskem mestnem sejmu. Mnogi se trudijo, ponujajo razne koristne zadeve, vendar pa je hit produkt svetleč plastičen meč. Z možnostjo usmerjanja svetlobnega snopa. Približek sablje iz Vojne zvezd. »Jutri bodo spet. Danes smo jih razprodali,« mi je odgovorila prodajalka, ko sem si ga želel nabaviti. Kajti to je kos, ki ga moraš imeti, čeprav nimaš več 6 let. Nemara zato, ker gre za brezmadežno fikcijo. Ni sprenevedanja. Evidentna ničevost. Klasika »mambađamba«. Nekaj pravičnega je v tem kiču, kot da le kič ne laže.